Sam sem čuječnost vedno povezoval bolj z duhovnostjo kot z znanostjo, a vedno bolj ugotavljam, da jo močno potrebujemo tudi pri reševanju problemov.

Po Wikipediji je čuječnost namerno zavedanje in neobsojajoče sprejemanje sedanjega trenutka. Ja, sliši se zelo zapleteno, zato si raje oglejmo konkretni primer ;)

Ko pred seboj vidimo matematični problem, se ga dostikrat lotimo z naglico, še posebej, če imamo za njegovo reševanje odmerjen čas. Zato pogosto uberemo pot, ki ni nujno najkrajša, niti ne najlažja. Če smo zraven še "živčni", se verjetnost za napako le še poveča.

Če pa se znamo za trenutek ustaviti in si problem pozorno ogledati, za trenutek pozabiti na boj za končne točke in oceno ter z osredotočenjem na sedanji trenutek skušamo iz situacije izvleči čim več, smo na poti do rešitve deležni veliko manj stresa, posledično pa je tudi možnost za napako manjša.

Čuječnost nam torej pomaga, da se izkopljemo iz "začaranega kroga" oziroma vanj sploh ne zaidemo.

Na spletu lahko najdemo obilico načinov za urjenje čuječnosti (kar malo povprašajte strica Googla :) ), s "treningom" pa lahko začnemo že zelo zgodaj, recimo z opazovanjem rastlin v gozdu ali prometnih znakov ob cesti.

Za konec si oglejmo še en matematičen primer. 

Recimo, da moramo izračunati izraz

72 + 33 + 28 = ?

Kako bi se ga lotili? V vrstici? V stolpcu? Bi najprej sešteli desetice in nato enice?

Pozoren pogled na račun razkrije, da vsota enic dveh izmed števil tvori točno desetico. To sta števili 72 in 28. Če ti dve števili pogledamo še nekoliko pobliže, ugotovimo, da je njuna vsota točno 100.

Pot do rešitve torej lahko zelo preprosta: 72+28=100, temu prištejemo še 33 in dobimo končni rezultat: 133.

Velikokrat si rečemo: "Ah, saj bo," in gremo na naslednjo snov. Predvsem, če po kakšni aritmetiki sledi geometrija, ko obravnavamo nekoliko drugačne zadeve. In potem pride zopet aritmetika, nekoliko smo že pozabili, nekaj snovi praktično nikoli nismo dobro znali ... in imamo problem.

Kaj storiti, ko se pojavi takšna "luknja" v znanju? Vsekakor se je potrebno ustaviti, saj težave ne bodo minile same od sebe. Stopiti je potrebno nekaj korakov nazaj, do področja, kjer nam je bilo vse še kristalno jasno.

Marsikdo se skuša kljub nepoznavanju koncepta naučiti tekoče postopke (mnogim to celo uspe, predvsem če so šolski testi predvidljivi in vsebujejo vedno enake tipe nalog), a na dolgi rok to ne prinaša koristi.

Ko se sprijaznimo s tem, da bo potrebno narediti nekaj korakov nazaj, se pojavi vprašanje: "Kako pa naj pridobim manjkajoče znanje?" Učitelja, prijatelja, starše oziroma inštruktorja prosimo za ponovno razlago manjkajoče snovi, ob tem pa nam naj ne bo nerodno prositi, da nam poleg razlage z abstraktnimi pojmi (številke, računi) postreže še s kakšno bolj konkretno.

Pomaga že kakšna nazorna slika, najboljši način za to pa je didaktični material, s katerim matematiko ne le vidimo, ampak tudi "začutimo". Veliko didaktičnega materiala lahko najdemo oziroma izdelamo že doma, tako da nam ni potrebno vsega kupovati. Didaktični material se po mojem mnenju v višjih razredih osnovne šole uporablja premalo. Marsikje slišimo, da so otroci za to že "prestari" ... To nikakor ne drži, saj se še stari starši z vnuki radi igrajo z lego kockami :)

Za dojemanje konceptov so zelo primerne tudi didaktične igre. Te so lahko namizne, kinestetični učenci pa se bodo najbolj razveselili iger s čimveč gibanja. Moč je najti tudi igre za tiste, ki se najlažje učite preko zvočnih valov.  Pri marsikateri igri se niti zavedali ne boste, da vsebuje elemente matematike. Te so najboljše :)

Miselni vzorec je pri učenju zelo koristen, saj omogoča pregledno predstavitev snovi, ki se jo učimo.

Težava pa nastane, ko to snov želimo ponoviti. Lahko poskusimo recimo s "prekrivanjem oblačkov", kar v praksi izpade dokaj nerodno.

Zato je poleg miselnega vzorca koristno pripraviti tudi učne kartice (angl. flashcards), za vsak oblaček eno. Komur bolj ustreza vizualni način učenja, lahko namesto besedila na kartice nariše slikice. Te naj bodo čim manj detajlne, zadoščajo že preprosti simboli, ki opišejo glavne lastnosti pojma, ki ga predstavljajo. Tako, da bomo pri ponavljanju snovi vedeli, za kaj gre. Te kartice sicer niso povsem klasične učne kartice, saj so na eni strani prazne, a zato nič manj uporabne.

Učenje s tako kombinacijo lahko poteka na primer takole:

1. Ob branju besedila si zapišemo ključne pojme (pomagamo si lahko tudi s samolepilnimi lističi).
2. Pripravimo miselni vzorec (teh je seveda lahko več; lahko imamo tudi en krovni miselni vzorec, za posamezne "oblačke" pa naredimo podrobnejše vzorce).
3. Za posamezne "oblačke" pripravimo učne kartice.

Največji učinek dosežemo, če snov ponavljamo v časovnih razmikih. Dovolimo si snov nekoliko pozabiti in jo potem poskusiti "izbrskati" iz spomina. Česar se ne spomnimo, pa pogledamo zatem. Če snov najprej preberemo in jo takoj zatem skušamo ponoviti, uporabljamo le kratkoročni spomin, katerega kapaciteta je omejena (po domače, kaj kmalu mu "placa zmanjka" :) ). Če snov skušamo ponoviti kasneje (naslednji dan oziroma čez  nekaj dni), pa brskamo po dolgoročnem spominu. Čeprav trud ob "brskanju" po spominu marsikomu ni preveč po godu, je ravno v teh trenutkih učenje najbolj intenzivno.

Kako tako učenje načrtovati? En predlog je tule:

1. Prvi dan preberemo besedilo in si izpišemo ključne pojme.
2. Drugi dan pripravimo miselni vzorec. Poskusimo se spomniti pomena izpisanih pojmov že preden besedilo znova preberemo (če je ponovno branje seveda potrebno; včasih zadošča že to, da besedilo le preletimo).
3. Tretji dan pripravimo učne kartice. Tudi tu se poskusimo spomniti, kaj piše v oblačkih miselnega vzorca že preden ga pogledamo. Če miselni vzorec ni dovolj za razumevanje, lahko preberemo oziroma preletimo tudi besedilo.
4. Peti dan ponavljamo s pomočjo učnih kartic, česar nismo znali, pa obnovimo s pomočjo miselnega vzorca oziroma besedila.
5. Naslednje dni ponavljamo z vedno večjim časovnim razmikom 

Glede časovnega razmika med posameznimi obnavljanji snovi obstaja več teorij, najdete jih, če v spletni iskalnik vtipkate "forgetting curve" ali "spaced repetition".

Res je, učenje mora biti vsaj malo stresno, sicer mu ne moremo reči učenje. A če nas učna snov vsaj malo zanima, tega stresa skoraj ne opazimo. Lahko bi ga poimenovali tudi "pozitivni stres". Tak stres pa je za naše telo (seveda v zmernih količinah) celo koristen. 

Ljudje bi se verjetno veliko raje učili, če bi vedeli, kako sposobni "računalniki" se skrivajo v naših glavah :)

Da boste med njimi tudi vi, naj vam na kratko razložimo.

Dražljaji iz okolja, ki jih zaznamo s čutili, se shranijo v senzorni (ultra-kratkotrajni) spomin, kjer ostanejo zgolj nekaj sekund. Kapaciteta tega spomina je dokaj velika.

Informacije, ki so pritegnile našo pozornost, se nato shranijo v delovni (kratkotrajni) spomin, ostalo pa se izgubi. V delovnem spominu informacije ostanejo toliko časa, kolikor jih potrebujemo (na primer toliko časa, da si nekaj, kar smo si zapomnili, zapišemo). Običajno je to manj kot ena minuta. Če te informacije stalno ponavljamo, se zapišejo v dolgotrajni spomin, sicer jih pozabimo. Kapaciteta tega spomina je omejena - običajno samo okoli 4 informacije naenkrat)

Informacije v dolgotrajnem spominu, katerega kapaciteta je neomejena, ostanejo zelo dolgo, nekatere tudi vse življenje (druga zgodba pa je, kako jih priklicati nazaj v delovni spomin, a o tem ob kaki drugi priložnosti).

Tudi dolgotrajni spomin je razdeljen na več delov:

• semantični spomin (pojmi in njihov pomen, zakodirani na različne načine - simbolno, preko asociacij, podobnosti in razlik, umestitve v logično celoto, povezavami na obstoječe znanje ... ) Ta spomin ni vezan na prostor / čas / čutila / čustva.
  
• epizodični spomin (osebna doživetja) Ta spomin je vezan na prostor / čas / čutila / čustva.
  
• proceduralni spomin (gibalne in umske veščine, na primer hoja ali govor)
  

V semantični spomin se informacije zapišejo s ponavljanjem, v proceduralnega s praktično vajo, v epizodičnega pa - kar tako, ko se nekaj zgodi :) Slednji se zato polni brez pretiranega napora.

Poleg ponavljanja snovi v delovnem spominu lahko informacija potuje v semantični spomin tudi iz epizodičnega spomina. Ko osebna doživetja "osvobodimo" časovno-prostorske, čutne in čustvene odvisnosti, ostanejo le še splošne informacije. Ta postopek imenujemo tudi obrezovanje sinaps (ang. prunning).

Naj omenimo še eno delitev spomina. Semantični in epizodični spomin spadata veljata za eksplicitni spomin (lahko ga prikličemo zavestno), medtem ko gre pri proceduralnem spominu za implicitni spomin in "se kliče" podzavestno.

Viri:
https://primarytimery.com/2017/09/16/memory-not-memories-teaching-for-long-term-learning/
http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/articles/metodeu.html
www.termania.net
http://www.human-memory.net/types_episodic.html
http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=1
https://slideplayer.com/slide/5924422/

V bistvu vprašanja ni, STEAM je prava stvar. A pojdimo lepo po vrsti.

Kaj je STEM?

STEM (Science, Technology, Engineering and Mathematics) je angleška kratica za nov pristop k poučevanju, ki preko "mešanice" naravoslovnih in matematičnih ved spodbuja učenje z raziskovanjem, kritično mišljenje in timsko delo ob uporabi sodobnih tehnologij.

Glavna ideja STEM je združitev omenjenih naravoslovno-tehničnih predmetov, saj ti tudi v resničnih življenjskih situacijah ne nastopajo posamično.

Slovenska različica le-te se glasi "Na-Ma" (Naravoslovje in matematika; mogoče ste že slišali za projekt #namapoti pod okriljem ZRSŠ - več o njem izveste na tej povezavi).

Omenjen pristop je kritičnega pomena za prihodnost, saj delovna mesta vedno bolj zahtevajo odgovorne reševalke in reševalce kompleksnih problemov, kar "STEMovke in STEMovci" vsekakor so.

Zakaj STEAM?

STEM je sam po sebi dokaj "pust", saj temelji izključno na znanstvenih dejstvih. To sicer ustreza "kritičnim logikom", pri katerih prevladuje leva možganska polovica, a predstavlja težavo "čustvenim ustvarjalcem" z dejavnejšo desno stranjo možganov.

Odgovor na omenjeno pomanjkljivost je STEAM. Kratici STEM je dodana črka A, ki predstavlja "Art", angleško besedo za umetnost.

Zakaj umetnost? Umetnost je subjektivna in s tem odlična protiutež objektivni znanosti. Skozi umetnost tudi "sanjačem" omogočimo vstop v svet znanosti.

Poleg tega pa raziskave kažejo, da umetnost v različnih oblikah (glasba, ples, likovna umetnost ...) spodbuja zanimanje, pozornost, raziskovanje in kreativno razmišljanje. Te lastnosti pa so pogosto šibka točka "logikov".

Marsikdo je verjetno že slišal za angleški izraz "thinking out of the box", kjer ni pomembno le to, kar so nas naučili, ampak tudi tisto, kar smo na podlagi zanimanja z raziskovanjem ugotovili sami. Ob tem ni nič narobe, če smo se na poti do cilja nekajkrat zmotili. Napake so namreč sestavni del učnega procesa in iz njih se lahko zelo veliko naučimo.
​

O izbiri gradiva za učenje smo že govorili, tokrat pa se podrobneje posvetimo gradivu, ki ga uporabljamo največ - zvezku oziroma (splošno) zapiskih.

V čem je razlika med zvezkom in zapiski? Zvezek običajno uporabljamo v osnovni in srednji šoli in (vsaj na začetku) si vanj zapisujemo po nareku oziroma prepisujemo s table, s prosojnic itd. Tak način beleženja  je zelo pasiven, zato je priporočljivo čim prej preiti na izdelavo samostojnih zapiskov. Tak prehod marsikomu ni všeč, saj gre za močan "premik iz cone udobja", a gre za zelo pomemben korak iz "piflanja" v "učenje na dolgi rok". 

V nižjih razredih osnovne šole se učenci večinoma učijo (iz zvezka) na pamet oziroma "piflajo", saj se marsikomu bodisi ne da izdelovati izpiskov, miselnih vzorcev itd. bodisi tega ne zna. Samostojno zapisovanje pa nas nekako prisili v to, saj taki zapiski ponavadi niso "lepi", stavki niso slovnično pravilni, marsikaj nam manjka itd. Zato jih je potrebno urediti, da se lahko učimo.

Hmmm ... pa sta ti dejavnosti res dve? Moramo res najprej zapiske urejati in se nato še učiti? Mar ni tu še več dela kot pri učenju po nareku zapisanega besedila? K sreči ne :) Med urejanjem zapiskov se dejansko učimo, torej opravimo dve stvari na en mah, glavna prednost pa je, da nam ob tem ni neprijetno, tako kot pri "piflanju". Z nekoliko prakse začnemo ob takem načinu učenja dejansko uživati in ko nam to uspe, lahko rečemo, da se znamo učiti na pravi način oziroma "na dolgi rok". Adijo, piflanje! :)

K zagotovitvi prijetnega učenja veliko pripomore že sam način izdelave zapiskov. Strokovnjaki priporočajo kombinacijo slik in besedila, poseben prostor na posamezni strani pa lahko namenimo tudi novim pojmom ter povzetku. Nove pojme, ki nam bodo v pomoč pri izdelavi miselnega vzorca, pišemo sproti, povzetek pa običajno pripravimo takrat, ko zapiske še enkrat preberemo - najbolje naslednji dan, ko se snov že nekoliko "poleže". Zakaj naslednji dan, vam razložimo v eni od naslednjih objav (zopet priporočilo strokovnjakov) :)

Miselni vzorec velja za zelo koristen pripomoček za učenje (seveda ga morate izdelati sami, sicer nima pravega učinka). Izdelava le-tega (vsaj na začetku) sicer ni preprosta, a z nekaj prakse zadeve hitro stečejo.

Vprašanja, ki se nam porajajo ob njegovem nastajanju, so najpogosteje:

• Kaj in koliko vpisati v "oblačke"?
• koliko naj jih bo?
• Kako naj bodo med seboj povezani?

Velikokrat je že problem že sama izbira točke, v kateri bomo začeli risati. Pogumno začnemo risati na veliko, nakar nam zmanjka prostora in začnemo pisati namesto v lične elipse v zmaličene "črve" pravokotno na rob zvezka, spomnimo se, da bi bilo med dva oblačka, ki se že skoraj dotikata, dobro stlačiti še enega ... Da bi se takim in podobnim težavam izognili, vam predlagamo naslednjo metodo.

Nove pojme (če smo natančni, gre v bistvu za samostalnike, med katere po slovenskem pravopisu štejemo bitja [osebe, živali, rastline], stvari in dejanske pojme - take, ki jih ne moremo "prijeti v roko") zapišite na samolepilne (znane tudi kot post-it) lističe, te pa opremite s pomembnimi podatki o opisovanem (le-ti se lahko razlikujejo - glej oklepaje v spodnjih alinejah) recimo:

• Kaj je bil vzrok za nastanek (pojma)?
  
• Zakaj je bila (stvar) ustvarjena?
• Iz kje (bitje) izvira, od kje prihaja?
• Iz česa je (stvar) narejena?
  
• Kako je (stvar) sestavljena?
  
• Kaj, kako in zakaj (bitje) to počne?
• Na kakšen način in zakaj (stvar) uporabljamo?
  
• Kakšne so posledice (pojma)?

Na kratko, vprašati se moramo o vzrokih in posedicah, izvoru, pomenu, sestavi in namenu. Koristno je vsakemu pojmu poiskati nadpomenko in podpomenke ter čimveč tega zapisati na lističe. Spomnimo se tudi, če smo (stvar) osebno že videli ali uporabljali oziroma (bitje) že spoznali. Mogoče smo imeli izkušnjo tudi že s kakšnim (pojmom).

Listke sproti razporejamo na večji list ali na tablo, steno ipd. ter med njmi iščemo sorodnosti oziroma nasprotja. Ko je "zemljevid" izdelan, se lotimo risanja miselnega vzorca. Seveda tega ni potrebno početi še isti dan, saj boste gotovo utrujeni od vsega ustvarjanja :) Dejansko je priporočljivo to početi naslednji dan, ko se na novo pridobljeno znanje nekoliko "uleže v glavo".

Pred risanjem miselnega vzorca pa vseeno preglejte vašo "stvaritev" še enkrat, mogoče se spomnite še česa, kar ste prejšnji dan pozabili.

Miselni vzorec je lahko različnih oblik (časovna os, diagram itd.), a o tem kdaj drugič :)

O učenju angleščine smo povedali že kar nekaj, zato na tem mestu ne bomo dolgovezili, ampak vas kar povabimo k branju prispevkov o

• branju angleškega besedila ter
• utrjevanju slovnice in bogatenju besednega zaklada s pomočjo konkretnega besedila.

Pa veliko barvitih užitkov ob učenju ;)

Tokratna metoda je  uporabna pri učenju matematike. Konkretno se najbolje obnese pri matematičnih izrazih, lahko pa jo (rahlo modificirano - tu je omejitev le vaša domišljija) uporabimo tudi za kaj drugega, pa ne samo pri matematiki, ampak pri katerem koli "tehničnem" predmetu.

Samih računov se seveda nima smisla učiti na pamet, potrebna je le vaja, a za vajo potrebujemo veliko časa, tega pa nikoli nimamo  dovolj:) Si je pa smiselno račune, ki smo jih že rešili, označiti tako, da bomo ob pogledu nanje točno vedeli, kaj smo počeli. Slednje nam bo koristilo predvsem zadnji dan pred testom, ko nam ponavadi že konkretno "voda v grlo teče" ;)

Vsak račun lahko seveda rešimo večkrat, a omenjenega početja se hitro naveličamo, zato je koristno račune "opremiti" s simboli oziroma piktogrami (za vsak tip računa ali vsak "trik", ki smo ga uporabili pri reševanju si izmislimo enostavno sličico), dodatno pa račune lahko še pobarvamo oziroma podčrtamo z različnimi barvami, ki naj bodo pomensko logično razporejene  (primer si lahko ogledate tule).

Opremiti ni potrebno prav vsakega računa. Izberemo le tiste, pri katerih so uporabljeni različni postopki reševanja, t.i. "tipske račune" (ne izberemo recimo dveh računov, pri katerih je način reševanja popolnoma enak, razlikujeta pa se recimo samo v uporabljenih številkah).

Optimalen izkoristek dosežemo, če pregledamo in "obdelamo" račune, ki smo jih reševali pri pouku ter račune, ki smo jih naredili za domačo nalogo.  

Če kakšnega računa ne znamo opremiti sami, za pomoč prosimo sošolca, učiteljico ali koga drugega, ki zadevo obvlada :) Račune lahko opremljamo tudi skupaj s sošolci, ravno tako kot jih kasneje lahko pregledujemo  v družbi še koga, mogoče postopek na ta način tudi komu razložimo.  Verjeli ali ne, ampak na več težav boste naleteli, več se boste ob izkopavanju iz njih naučili.

Omenjeno označevanje računov nam bo prav prišlo zadnji dan pred testom, ko običajno nimamo časa, da bi še enkrat naredili vsaj en račun za vsak tip naloge. Ob pogledu na posamezen "markiran" račun bomo tako v mislih lahko hitro ponovili postopek in ob tem prihranili ogromno časa.

V naravoslovne vede s skupnim imenom Na-Ma (Naravoslovje in Matematika, ang. STEM - Science, Technology, Engineering and Mathematics) vse bolj prodira tudi umetnost. STEM s tem, ko mu dodamo črko A (kratica za umetnost, ang. Art), postane STEAM. Omenjeno markiranje računov je že eden izmed korakov na poti v STEAM, saj poleg leve, "popredalčkane" spodbuja tudi desno, "ustvarjalno" možgansko polovico. Bolj ko ji boste odprli pot, bolj bodo vaši računi barviti in lažje si jih boste ob iskanju rešitve priklicali v spomin.

Tokrat nekaj o učenju z razdrobitvijo  snovi in ureditvi delčkov v smiselno celoto.

Snov si najprej razdelimo na grobo, nato pa po potrebi še na manjše dele - take, kakršne smo sposobni predelati v enem kosu. Če se učimo iz učbenika, si lahko pomagamo s poglavji in podpoglavji. Razdelitev snovi običajno naredimo pri drugem branju (če je snov res zahtevna, pa lahko tudi pri tretjem, četrtem,...). Snov vedno drobimo hierarhično (en del na več manjših, nato pa manjše na še manjše,...), saj bomo le tako na koncu vse te delčke lahko združili nazaj v smiselno celoto. Seveda lahko obstajajo tudi povezave med posameznimi delčki na različnih vejah, ampak s temi se bomo ubadali kasneje, ko bomo učno snov že delno usvojili. Potrebno je paziti tudi, da delčki niso premajhni. Vsak delček naj predstavlja neko zaključeno celoto (v njem naj bo vsaj en odstavek).

Zakaj smo učno snov sploh razdrobili? Zato, da se znotraj vsakega delčka lahko posvetimo resničnemu bistvu in se ne ukvarjamo s tem, kar je “zunaj”. Smo v nekem “domačem zavetju” :) Zavedati pa se moramo, da so meje med posameznimi deli celote tanke in še vedno obstajajo povezave med njimi. Ko boste te povezave našli, boste pa že lahko rekli, da ste se nekaj naučili ;) Tu dodajmo še en nasvet. Če npr. v desetem delčku snovi ugotovite, da ste nekaj podobnega prebrali že npr. v petem, si to kar zapišite, saj vam bo v veliko pomoč pri končnem povezovanju snovi v celoto. Tudi bližnjico, ki povezuje dve mesti na zemljevidu si boste verjetno dobro zapomnili, da vam v naslednjo ne bo več potrebno iti po dolgi poti ;)

Sedaj pa pojdimo, delček za delčkom, in podčrtujmo, barvajmo, si kaj izpišimo in naredimo kak miselni vzorec. Več o tem pa v nadaljevanju ;)