Naslov rubrike »Učenje in organizacija« se nanaša na učenje (tako profesionalnih kot mehkih veščin) in organizacijo (tako časa kot učnih subjektov), poleg tega pa v njej najdemo tudi nasvete za osebnostno rast, ki velja za pomemben del vseživljenjskega učenja.

Na začetku je bil ta razdelek mišljen za učenje učenja, kateremu v šolah še vedno posvečajo premalo pozornosti. A učimo se vse življenje, tako da sem tematiko razširil tudi na pridobivanje znanja na delovnem mestu, kjer pomembno vlogo igrajo tudi t.i. »mehke veščine«. Pa ne samo v službi, te veščine praktično potrebujemo vedno in povsod, začenši že od malega.

Zato sem v rubriko dodal tudi ideje za osebnostno rast, ki poleg razvoja mehkih veščin vključuje tudi obvladovanje stresa in čustev ter splošno izboljšanje kvalitete življenja, tako doma kot v službi. Nekaj idej je mojih, nekaj povzetih od strokovnjakov, katerih zapise spremljam.

Če imate tudi vi kakšno idejo, jo z veseljem vključim zraven. Saj veste, ko znanje delimo, se ne zmanjšuje, ampak ga je vedno več. Matematično ne najbolj korektno, življenjsko pa povsem. :)

Nekateri pravijo, da je vlak za zmernost že odpeljal. Da smo zamudili priložnost, da bi otroke naučili uravnotežene rabe tehnologije in da nam zdaj preostane le še prepoved.

Jaz še vedno upam, da ni tako. Prav zmernost je tisto, kar nas uči odgovornega ravnanja, presoje, uravnoteženosti. Če smo se kot družba česa naučili, je to, da skrajnosti pogosto vodijo v nove težave.

Zmernost je še vedno moč doseči z vodenjem, razlago, postavljanjem meja in hkrati grajenjem zaupanja. Tako kot otroka učimo prečkati cesto ali uporabljati kuhinjske pripomočke, ga lahko naučimo tudi uporabe tehnologije. In to na način, ki spodbuja razumevanje, ne zasvojenosti.
​
Seveda otroci potrebujejo čas brez zaslonov, dolgčas, gibanje in igro. A prav tako potrebujejo tudi vodeno izkušnjo iz sveta tehnologije, – da bodo znali razločiti med orodjem in pastjo.

Če bomo otroke le varovali pred tehnologijo, ne bodo pripravljeni. Če jih bomo učili z zgledom in razumevanjem, jih bo težko zavesti.
​
Zato menim:

• da ni treba prepovedati vsega, ampak otroke naučiti kako, zakaj in kdaj uporabljati tehnologijo;
• da ni treba izbirati med “nič” in “vse”, ampak iskati zmerno, smiselno sredino;
• da bomo kot starši in učitelji uspešni takrat, ko bomo znali ne zgolj reči “ne”, ampak tudi pokazati kako "da”.

Pred leti smo kariero lahko pričeli graditi praktično že v osnovni šoli, danes pa še ob vpisu na faks pogosto ne vemo, ali bo naš poklic čez 5 let sploh še obstajal.

Kaj je torej tisto, kar kljub stalnim spremembam "pije vodo" tudi na dolgi rok?

Daniel Miessler v svojem novičniku svetuje naslednje:

• Ugotovimo, kaj je naše življenjsko poslanstvo.
• Določimo si cilje.
• Dopolnimo poved "Verjamem, da je eden največjih problemov na svetu ___________, zato gradim/ustvarjam/delam ___________."  in s tem jasno povejmo, kakšno vlogo si želimo v svetu prihodnosti.
• Zgradimo svoj sistem za osebno načrtovanje TELOS:
  • T (Target) – določitev specifičnih ciljev, ki jih želimo doseči.
  • E (Experience) – beleženje izkušenj in dogodkov, ki nas učijo na poti.
  • L (Learning) – zapisovanje novega znanja in lekcij, ki jih pridobimo.
  • O (Obstacles) – prepoznavanje ovir, ki nas zadržujejo in iskanje načinov, kako jih premagati.
  • S (Strategy) – razvijanje strategij in načrtov, s katerimi bomo lažje dosegli svoje cilje.
• Izpopolnimo se pri uporabi orodij umetne inteligence.
• Postavimo svojo spletno stran.
• Preberimo čim več knjig.
• Začnimo pisati — tudi če mislimo, da nimamo ničesar za povedati.

Vse več raziskav govori v prid trditvi, da je učenje z ročno izdelanimi zapiski bolj uspešno od učenja z digitalnimi zapiski.

Slednje je seveda enostavnejše in hitrejše, znanje pa gre ob pisanju na roke bolj "v glavo" kot pri tipkanju. To pa zato, ker pisanje z roko zahteva večjo pozornost in spodbuja globlje procesiranje informacij, kar pomaga pri dolgoročnem pomnjenju.

A to še ne pomeni, da si pri učenju ne smemo pomagati z digitalnimi pripomočki. Učenje z anki karticami ima toliko prednosti, da se mu kar težko odpovemo (meni osebno mi je najbolj všeč dostopnost kjerkoli in kadarkoli, tako da "pozabljen zvezek" ne more biti več izgovor :)), se pa da tovrstno učenje ustezno prilagoditi ugotovitvam znanstvenikov.

Ena izmed idej je naslednja:

• vsebino anki kartic pripravimo na papir, zraven lahko še kaj narišemo
• zapisano preverimo, po potrebi kaj dodamo ali odvzamemo
• vsebino kartic pretipkamo v digitalne kartice
• dodamo miselne vzorce (na primer z AmyMind)
• dodamo ikone (na spletu jih je polno, po želji pa jih lahko izdelate tudi z orodji umetne inteligence)
• pregledamo kartice in jih po potrebi združimo ali pa naredimo kakšno dodatno

​Ročne spretnosti so vsekakor pomembne in vredne negovanja, zato čim več pišimo na roke, rišimo ali kako drugače ustvarjajmo. A naj nas ne bo strah uporabiti tudi tehnologije, če nam ta lahko olajša delo.

Več o znanstvenih raziskavah na to temo si lahko preberete tule.

Od učiteljev sem slišal pripombe, da z Anki karticami vzpodbujamo piflanje. Najprej sem se "postavil v obrambni položaj", nato pa malo razmislil in ugotovil, da imajo po svoje prav.

Res je, če gremo "po liniji najmanjšega upora", potem se je res najlažje naučiti odgovore na vprašanja na pamet in je to to. 
 
Zato je potrebno med vprašanja vključevati tudi "esejska", kjer se ob odgovarjanju skušamo spomniti čim več in povedati po svojih besedah. Na ta način (brskanje po spominu) namreč najbolj krepimo možgane, kar se odraža tudi pri učenju na dolgi rok nasploh.
 
Še vedno pa je učenje z aktivnim priklicem boljše kot zgolj branja snovi, četudi je na pamet. :)

Priporočam pa še branje članka na to temo na spletni strani The Learning Scientists.

Tale slovarček je pa za učitelje in inštruktorje, tudi starše, če se boste poglobili v zadevo. ;) V njem so predstavljeni glavni pojmi postopnega poučevanja, s katerim želimo kar najbolj zmanjšati t.i. kognitivno obremenitev in povečati učinkovitost razumevanja šolske snovi.

Kognitivna  obremenitev »po domače« pomeni napor naših možganov, ki je potreben, da nekaj razumemo ali si zapomnimo oziroma količina informacij, ki jih moramo naenkrat predelati v glavi. Če je teh preveč ali so preveč zapletene, se hitro utrudimo in ne moremo več učinkovito razmišljati ali se učiti.

Viri: Inner Drive, Pam Harris, Dave Taylor, Northeastern

Vedno sem bil prepričan, da mora biti vsaka moja objava "popolna", zato sem za pisanje, predvsem pa "piljenje" zapisov vedno porabil preveč časa in posledično ideje objavil takrat, ko niso bile več tako aktualne ali pa jih sploh nisem objavil.

Nato pa sem začel spremljati blog Daniela Miesslerja, ki mi je dal misliti na različnih področjih, med drugim tudi na področju ustvarjanja vsebin oziroma objavljanja idej.

Pravi, da so ideje pomembnejše od popolnosti in da si vsak ustvarjalec lahko pri svojem delu privošči nekoliko površnosti, če s tem poveča produktivnost.

Potrebno pa je najti pravo ravnovesje med količino in kakovostjo, saj slednja ne sme trpeti na račun "brezglavega pisanja". 

Včasih si je smiselno pomagati tudi z umetno inteligenco, pri čemer pa je zelo pomembno to, da smo avtor besedila še vedno sami. "Novi sodelavec", kot ga rad poimenuje moj mentor iz študentskih dni, naj opravi garaško delo, mi smo pa tisti, ki na koncu besedilu "vdihnemo dušo".

Daniel trdi tudi naslednje: "Bolje je biti znan po tem, da si ustvarjalen in koristen, čeprav morda nekoliko nepopoln, kot pa popoln brez originalnih idej." Tudi v tem se z njim popolnoma strinjam.

Zato nikoli ne odlašajmo s kreacijo - ideje najprej delimo in se nato ukvarjajmo z njihovo optimizacijo. Če pa kdaj še nismo povsem prepričani, ali nekaj je za objavo ali ne, pa si ustvarimo nek zbiralnik neobdelanih idej, katerega redno pregledujemo in mogoče bomo ravno danes ob branju katerega od "surovih besedil" našli še tisto "piko na i", s katero bo končno ugledal luč sveta.

Učenje teorije smo že »obdelali«, sedaj pa se posvetimo še »praksi« oziroma reševanju problemskih nalog pri naravoslovnih predmetih (matematika, fizika, kemija ...)

Ste mislili oziroma so vam ves čas govorili, da zgolj pregledovanje rešenih primerov ni dovolj in je edini pravi način priprave na pisni izpit samostojno reševanje nalog?

Hm ... Za štirico ali petico verjetno ne, pozitivna ocena pa pri takem načinu učenja skorajda ne bi smela biti problem.

Zadnje raziskave namreč kažejo, da zgolj študij že rešenih nalog v primerjavi s samostojnim reševanjem nalog:

• zmanjša obremenjenost delovnega spomina (kot vemo, je ta v primerjavi z dolgoročnim spominom kar konkretno omejen),
• omogoča, da se osredotočimo le na to, kar je bistveno,
• vzame občutno manj časa kot samostojno reševanje problemov in
• omogoča najbolj optimalno oceno svojega znanja, saj na ta način lahko predelamo praktično celotno snov, medtem ko pri samostojnem reševanju problemov običajno izberemo ožji nabor nalog, po možnosti take, ki jih že obvladamo, kar pogosto vodi v  pretirano samozavest in občutek, da znamo več, kot v resnici.

Za dosego pravega učinka rešenih nalog seveda ne smemo zgolj preleteti, ampak kritično preučiti.
​
Kljub omenjenim ugotovitvam sam še vedno priporočam kombinacijo obojega oziroma trojega – študij rešenih primerov, študij najpogostejših napak in seveda tudi samostojno reševanje problemov. Zraven tega pa obilica kritičnega razmišljanja. Pa, seveda, vzemite si dovolj časa. ;)

Članek s podrobnim opisom ugotovitev in povezavami na raziskave:
https://cogbites.org/2023/08/07/worked-examples-an-effective-tool-for-math-learning/

Strokovnjaki pravijo, da se naučimo največ, če uporabljamo kombinacijo aktivnega priklica in učenja s presledki (metodi najdete tudi v našem slovarčku).

Najbolj elegantno se učenja lotimo z uporabo učnih kartic. Tistim, ki ste uspeli omejiti uporabo zaslonov za zabavo in se ne bojite tehnologije, ;) priporočam Anki, ostali pa seveda lahko naredite »klasične« kartonske kartice, ki imajo na eni strani vprašanje, na drugi pa odgovor. Pomanjkljivost slednjih je le v tem, da moramo med učenjem sami skrbeti za pravi vrstni red in količino ponavljanja v presledkih, medtem ko ima Anki t.i. Leitnerjevo metodo že implementirano. In deluje zelo učinkovito, povem iz prakse.

»Material« za učne kartice lahko črpamo iz različnih virov: zvezek, učbenik, delovni zvezek, stari testi, splet ... Bolj ko je vir urejen, lažja je priprava kartic. Tudi za beleženje obstaja kar nekaj metod, nekaj najbolj zanimivih si lahko ogledate v našem slovarčku.

Priprava kartic zahteva veliko zbranosti, saj moramo vanje vključiti čim več pomembnih dejstev in čim manj »balasta«. Z optimalnimi vprašanji in odgovori lahko močno zmanjšamo čas učenja in se naučimo veliko več kot z »običajnimi« metodami učenja (zopet govorim iz prakse – ko smo pri nas začeli uporabljati Anki, so otroci z manj učenja začeli dobivati boljše ocene).

In kakšna so »optimalna« vprašanja? Ta naj vsebujejo splošno vprašanje, ki mu sledi nekaj konkretnih podvprašanj. Slednja ne morejo zajemati celotne snovi, saj bi jih bilo preveč, so pa odličen opomnik za to, kaj vse je potrebno znati oziroma česa ne smemo »zgrešiti«, ko odgovarjamo na splošno vprašanje. Predvsem, če se učimo sami. Če se učimo v skupini, pa lahko nekoga prosimo, da nam namesto splošnega vprašanja zastavi nekaj konkretnih vprašanj, da vidimo, ali snov ne le znamo, ampak tudi razumemo.

Na zadnjo stran učnih kartic je najbolje vključiti nek grafični organizator, ki zajema vse ključne pojme. Ta nam pomaga, da pri samostojnem učenju česa ne zgrešimo, če nas kdo »vpraša«, pa lahko v miselnem vzorcu, primerjalni tabeli, Vennovem diagramu ali čem podobnem (najzanimivejše najdete v našem slovarčku) najde idejo za konkretno vprašanje.

Če se želimo nečesa dobro naučiti, je koristno imeti kvalitetne zapiske.

Ti lahko nastanejo neposredno na šolski uri oziroma predavanju, pripravimo pa si jih lahko tudi kasneje s pomočjo učbenika, delovnega zvezka, spleta ...

Za zapisovanje obstaja več metod, nekaj zanimivih sem zbral v tokratnem slovarčku:

Viri: CRM, Understood