Naslov rubrike »Učenje in organizacija« se nanaša na učenje (tako profesionalnih kot mehkih veščin) in organizacijo (tako časa kot učnih subjektov), poleg tega pa v njej najdemo tudi nasvete za osebnostno rast, ki velja za pomemben del vseživljenjskega učenja.

Na začetku je bil ta razdelek mišljen za učenje učenja, kateremu v šolah še vedno posvečajo premalo pozornosti. A učimo se vse življenje, tako da sem tematiko razširil tudi na pridobivanje znanja na delovnem mestu, kjer pomembno vlogo igrajo tudi t.i. »mehke veščine«. Pa ne samo v službi, te veščine praktično potrebujemo vedno in povsod, začenši že od malega.

Zato sem v rubriko dodal tudi ideje za osebnostno rast, ki poleg razvoja mehkih veščin vključuje tudi obvladovanje stresa in čustev ter splošno izboljšanje kvalitete življenja, tako doma kot v službi. Nekaj idej je mojih, nekaj povzetih od strokovnjakov, katerih zapise spremljam.

Če imate tudi vi kakšno idejo, jo z veseljem vključim zraven. Saj veste, ko znanje delimo, se ne zmanjšuje, ampak ga je vedno več. Matematično ne najbolj korektno, življenjsko pa povsem. :)

Zakaj preveč zabavne učne ure pogosto ne vodijo do znanja?

Otroci si zelo zlahka zapomnijo, kaj so pri pouku počeli – igro, izlet, zanimivo dejavnost, zabavno anekdoto. Veliko težje pa si zapomnijo, kaj so se pri tem dejansko učili.

To ni naključje, temveč posledica delovanja spomina.

​Zelo poenostavljeno ločimo dve pomembni vrsti dolgoročnega spomina: epizodični in semantični spomin:

• Epizodični spomin shranjuje osebna doživetja – kje smo bili, s kom, kako smo se počutili. Informacije se vanj shranijo hitro in brez večjega napora, prav tako jih zlahka prikličemo. Težava je, da nam epizodični spomin pri učenju pogosto ne pomaga, lahko pa nas celo zavede. Ker so informacije shranjene v kontekstu, obstaja nevarnost, da si zapomnimo predvsem okoliščine (npr. kdo je klepetal, komu je padel šilček, kako zabavna je bila igra), ne pa same učne snovi.
• Znanje, ki ga želimo uporabljati – pojme, zakonitosti, razumevanje – pa shranjujemo v semantičnem spominu. Ta ni vezan na prostor, čas ali čustva, zato je bolj fleksibilen in prenosljiv. Omogoča nam reševanje problemov, sklepanje in ustvarjalno razmišljanje – vse tisto, kar bo v prihodnosti še toliko pomembnejše.

​Naloga učiteljev (in staršev) zato ni le poskrbeti, da je učenje prijetno, temveč predvsem, da se informacije iz epizodičnega spomina prenesejo v semantičnega. To pa se ne zgodi avtomatično.

Učenje »na dolgi rok« se zgodi takrat, ko možgani dejansko delajo. Če je snov podana na pravilen način, se preko kratkoročnega (delovnega) spomina postopoma shrani v dolgoročni spomin. Brez ponavljanja in truda pa informacije hitro zbledijo ali postanejo težko dostopne.

Robert Coe pravi “Learning happens when people have to think hard.” Z drugimi besedami, če nam je pri učenju samo »fajn«, se praviloma ne naučimo kaj dosti.

To ne pomeni, da morajo biti učne ure dolgočasne. Biti pa morajo smiselno zahtevne. Podobno kot pri prehrani: zdravi obroki so nujni, sladice pa prijeten dodatek – ne obratno. Če je zabava v ospredju, obstaja nevarnost, da si otroci zapomnijo le igro, ne pa znanja, ki naj bi ga z njo osvojili.

Cilj učenja torej ni čim bolj prijetna izkušnja v danem trenutku, temveč trajen spomin, ki ga lahko uporabimo kadarkoli in kjerkoli.

Besedilo temelji na razmisleku in idejah iz članka “Memory, not memories: teaching for long-term learning”.

Viri: Inner Drive, Pam Harris, Dave Taylor, Northeastern

Članek s podrobnim opisom ugotovitev in povezavami na raziskave:
https://cogbites.org/2023/08/07/worked-examples-an-effective-tool-for-math-learning/