Učenje teorije smo že »obdelali«, sedaj pa se posvetimo še »praksi« oziroma reševanju problemskih nalog pri naravoslovnih predmetih (matematika, fizika, kemija ...) Ste mislili oziroma so vam ves čas govorili, da zgolj pregledovanje rešenih primerov ni dovolj in je edini pravi način priprave na pisni izpit samostojno reševanje nalog? Hm ... Za štirico ali petico verjetno ne, pozitivna ocena pa pri takem načinu učenja skorajda ne bi smela biti problem. Zadnje raziskave namreč kažejo, da zgolj študij že rešenih nalog v primerjavi s samostojnim reševanjem nalog:
Kljub omenjenim ugotovitvam sam še vedno priporočam kombinacijo obojega oziroma trojega – študij rešenih primerov, študij najpogostejših napak in seveda tudi samostojno reševanje problemov. Zraven tega pa obilica kritičnega razmišljanja. Pa, seveda, vzemite si dovolj časa. ;) Članek s podrobnim opisom ugotovitev in povezavami na raziskave:
https://cogbites.org/2023/08/07/worked-examples-an-effective-tool-for-math-learning/
0 Comments
Strokovnjaki pravijo, da se naučimo največ, če uporabljamo kombinacijo aktivnega priklica in učenja s presledki (metodi najdete tudi v našem slovarčku).
Najbolj elegantno se učenja lotimo z uporabo učnih kartic. Tistim, ki ste uspeli omejiti uporabo zaslonov za zabavo in se ne bojite tehnologije, ;) priporočam Anki, ostali pa seveda lahko naredite »klasične« kartonske kartice, ki imajo na eni strani vprašanje, na drugi pa odgovor. Pomanjkljivost slednjih je le v tem, da moramo med učenjem sami skrbeti za pravi vrstni red in količino ponavljanja v presledkih, medtem ko ima Anki t.i. Leitnerjevo metodo že implementirano. In deluje zelo učinkovito, povem iz prakse. »Material« za učne kartice lahko črpamo iz različnih virov: zvezek, učbenik, delovni zvezek, stari testi, splet ... Bolj ko je vir urejen, lažja je priprava kartic. Tudi za beleženje obstaja kar nekaj metod, nekaj najbolj zanimivih si lahko ogledate v našem slovarčku. Priprava kartic zahteva veliko zbranosti, saj moramo vanje vključiti čim več pomembnih dejstev in čim manj »balasta«. Z optimalnimi vprašanji in odgovori lahko močno zmanjšamo čas učenja in se naučimo veliko več kot z »običajnimi« metodami učenja (zopet govorim iz prakse – ko smo pri nas začeli uporabljati Anki, so otroci z manj učenja začeli dobivati boljše ocene). In kakšna so »optimalna« vprašanja? Ta naj vsebujejo splošno vprašanje, ki mu sledi nekaj konkretnih podvprašanj. Slednja ne morejo zajemati celotne snovi, saj bi jih bilo preveč, so pa odličen opomnik za to, kaj vse je potrebno znati oziroma česa ne smemo »zgrešiti«, ko odgovarjamo na splošno vprašanje. Predvsem, če se učimo sami. Če se učimo v skupini, pa lahko nekoga prosimo, da nam namesto splošnega vprašanja zastavi nekaj konkretnih vprašanj, da vidimo, ali snov ne le znamo, ampak tudi razumemo. Na zadnjo stran učnih kartic je najbolje vključiti nek grafični organizator, ki zajema vse ključne pojme. Ta nam pomaga, da pri samostojnem učenju česa ne zgrešimo, če nas kdo »vpraša«, pa lahko v miselnem vzorcu, primerjalni tabeli, Vennovem diagramu ali čem podobnem (najzanimivejše najdete v našem slovarčku) najde idejo za konkretno vprašanje. Če se želimo nečesa dobro naučiti, je koristno imeti kvalitetne zapiske. Ti lahko nastanejo neposredno na šolski uri oziroma predavanju, pripravimo pa si jih lahko tudi kasneje s pomočjo učbenika, delovnega zvezka, spleta ... Za zapisovanje obstaja več metod, nekaj zanimivih sem zbral v tokratnem slovarčku: Cornellova metoda (Cornell Method) ... list papirja razdelimo na tri dele: zgoraj levo je ozek stolpec za ključna vprašanja, pojme ali ključne točke, zgoraj desno je širok stolpec za podrobne zapise in beležke, spodaj je povzetek. T-metoda (T-Notes Method) ... list papirja navpično razdelimo na dva dela. Na eno stran zapisujemo glavne točke, matematične formule ali vprašanja, na drugo stran pa komentarje, razlago, uporabo formul ali odgovore. Metoda je posebej primerna za tehnične in znanstvene predmete, npr. matematiko ali fiziko. Strukturirana metoda / metoda hierarhičnega zapisovanja (Outline Method) ... zapiske urejamo v hierarhični strukturi (poglavje – podpoglavje – podrobnosti), s čimer dobimo boljši »pogled od daleč« in lažje razumemo povezave med različnimi temami snovi, ki jo obravnavamo. Pri tem lahko uporabimo različne znake za alineje (Bullet points). Zapisovanje v stavkih (Sentence Method) ... ključne misli zapisujemo v obliki stavkov. Omogoča nam, da vsako pomembno misel ali dejstvo zabeležimo ločeno. Zapisovanje v okvirčkih (Boxing method) ... informacije razporejamo v ločene okvirčke. Vsak okvirček pomeni en tematski sklop. Posebej primerno za zapisovanje v digitalni obliki. Metoda »vprašanja – dokazi – zaključki« (QEC: Questions – Evidence – Conclusions method) ... stran razdelimo na tri ločene dele. Na vrhu beležimo vprašanja ali ključne teze, ki jih je treba raziskati. V srednjem delu beležimo dokazi, ki podpirajo ali ovračajo te teze (citati, primeri ali zgodovinska dejstva). Na dnu strani zapišemo zaključke oz. sintezo, ki izhaja iz analize vprašanj in dokazov. Metoda »vprašanje – odgovor« (QA: Question - Answer Split-Page Method) ... stran razdelimo na dva dela. Levo beležimo vprašanja ali ključne točke, desno pa zapisujemo odgovore oziroma podrobne razlage. Metoda okvirja in alineje (Box and Bullet Method) ... V okvir zapišemo definicijo ali ključno besedo, v alinejah pod njim pa razlago definicije s svojimi besedami, mednje pa lahko vključimo tudi dodatne informacije, primere in povezave za nadaljnji študij. Viri: CRM, Understood
Odgovor se skriva nekje vmes. Nobena skrajnost ni dobra, zato je najboljša pot vedno tista, ki zajame kar največ pozitivnih lastnosti obeh opcij ter se spretno izogiba pastem.
Marsikdo se boji, da bomo z uporabo umetne inteligence prenehali misliti in vse prepustili »robotom«, s čimer bomo iz dneva v dan postajali bolj, oprostite izrazu, neumni. V skrajnem primeru se to seveda lahko zgodi, ampak ne zaradi umetne inteligence. Še vedno smo mi tisti, ki odločamo in če se odločimo, da tega ne bomo dopustili, smo »na varni strani«. Kdor je po naravi vedoželjen, ima od umetne inteligence lahko veliko koristi, saj jo lahko uporabi zato, da svoje znanje še bolj oplemeniti. In če jo na tak način uporabljajo tudi učenci, dijaki in študentje, se nimamo ničesar bati. Zakaj bi se trudili z iskanjem virov za projektno nalogo, če nam pri tem lahko pomaga »pametni asistent«? Mi se raje posvetimo končnemu izdelku, predvsem pa predstavitvi. V mnogo primerih za slednjo, ki je v bistvu najpomembnejša pri vsem tem, zmanjka časa. Predstavitvi moramo nameniti posebno pozornost tudi zato, ker je to edina sestavina naloge, pri kateri nimamo pomoči. To je tisti »pokaži, kaj znaš oziroma zmoreš«, ki bi moral imeti glavno vlogo tudi pri oceni. S pomočjo umetne inteligence tako lahko prihranimo čas, ki bi ga sicer porabili za rutinska opravila in se namesto tega raje posvetimo efektivnemu učenju, preostanek dneva pa namenimo bolj prijetnim aktivnostim. Razvoj tehnologije gre naprej, ta pa se odraža na vseh področjih, tudi v šolstvu. Zato upiranje nima smisla, potrebno se je kar najbolje prilagoditi in se »prepustiti toku« s pravo mero zmernosti. V višjih razredih osnovne šole učenci običajno ne dobijo več vprašanj, zato se morajo znajti sami, kar v bistvu sploh ni tako slabo – celo nasprotno. V bistvu gre za enega pomembnejših korakov v samostojnost. Kdor se zna samostojno učiti, bo v življenju lahko veliko dosegel. Da bo pot do samostojnosti lažja, sem vam pripravil nekaj nasvetov, kako se zadeve lotiti. Priprava na učenje
Preberemo snov v učbeniku in si na podlagi le-te izmislimo vprašanja, na katera skušamo že takoj odgovoriti z lastnimi besedami. Snov je takrat še v kratkoročnem spominu – je še »sveža«. Vprašanja in odgovore je najbolj priporočljivo zapisati na učne kartice. Te so lahko klasične (na papirju), komur pa bolj ustreza digitalna oblika, lahko preizkusi aplikacijo Anki. Vsaka oblika kartic ima svoje prednosti in slabosti - digitalna je hitrejša za kratke besedilne odgovore, papirna pa za zapletenejše odgovore, pri katerih je včasih potrebno tudi kaj narisati - shemo, miselni vzorec in podobno). Če ne želimo izdelovati kartic, lahko uporabimo tudi kakšen star zvezek, a pazimo, da odgovorov ne zapišemo takoj pod vprašanji, če ne nas lahko hitro zamika, da bi »preplonkali« odgovor. :) Pri zapisovanju odgovorov lahko preverimo tudi v zvezek, delovni zvezek in svoje zapiske, če bi lahko kakšen odgovor še "oplemenitili". Kljub temu, da podčrtovanje ne velja za najboljšo učno metodo, si lahko kakšen del besedila označimo, da ga bomo pri preverjanju rezultatov testiranja lažje našli. Seveda le, če je učbenik naš in ga ne nameravamo prodati naprej, pri lastnih zapiskih pa si pri podčrtovanju lahko damo duška. :) Učenje Strokovnjaki priporočajo metodo učenja s testiranjem oz. aktivnim priklicem. Pri tem skušamo po najboljših močeh odgovoriti na zapisana vprašanja oziroma po spominu narisati shemo ali miselni vzorec. Bolj ko pri tem »napenjamo možgane«, več znanja se prenese v dolgoročni spomin, kjer ostane za vedno. Zato, četudi nas zamika, ne poglejmo prehitro med odgovore. Pred prvim testiranjem vedno počakajmo vsaj en dan, da se novo znanje "uleže" oziroma pustimo, da v vmesnem času kakšno informacijo že pozabimo. Ko se bomo naslednji dan skušali spomniti odgovora, bomo "brskali po spominu", pri tem pa se bodo gradile nove nevronske povezave. Te se bodo še dodatno utrdile ponoči, zato si le privoščimo kvaliteten spanec. Na vprašanja odgovarjajmo čimbolj mešano, k tistim, s katerimi imamo največ težav, pa se vrnimo pogosteje. Najbolje je uporabiti metodo ponavljanja s presledki, ki jo ima aplikacija Anki že vgrajeno. Zadnji dan pred testom pa pojdimo še enkrat čez vsa vprašanja. Testiramo se lahko sami, lahko nas kdo vpraša, lahko se izmenično sprašujeva s sošolcem, pomaga pa tudi, če odgovor na vprašanje komu razložimo (Protégéjev efekt). Vprašanja in odgovori naj bodo urejeni (razporejeni po predmetih in poglavjih posameznega predmeta) in »varno shranjeni«. Za vprašanja in odgovore v klasični obliki je zelo priročna vložna mapa, v katero lahko dodamo tudi kakšen miselni vzorec, ki povzema določeno snov, za učne kartice na papirju ali kartonu pa kakšna škatlja od čevljev. Kartice, ki spadajo skupaj, lahko spnemo z elastiko. Dodatno branje: https://modraskrinjica.wordpress.com/2022/07/21/aktivni-priklic-najboljsi-nacin-ucenja/ https://modraskrinjica.wordpress.com/2023/01/26/nasvet-za-anki-kartice-napisi-s-svojimi-besedami/ https://modraskrinjica.wordpress.com/2023/01/31/anki-moje-najboljse-orodje-za-ucenje/ Učenje je lažje, če je le-to zanimivo. Zanimivega pa si ga naredimo lahko le sami in sicer tako, da smo namesto "buljenja v knjigo" bolj aktivni - si izdelujemo izpiske ter jih urejamo s pomočjo t.i. organizatorjev znanja. Ti naj bodo čim bolj vizualni, da si bomo snov lažje zapomnili. Obstaja cela kopica organizatorjev znanja, najbolj priljubljeni so grafični. Da se bomo med njimi lažje znašli, sem pripravil slovarček le-teh. Z organizatorji znanja lahko opremimo tudi zadnje strani učnih kartic (flashcards) pri učenju po metodi aktivnega priklica, o kateri si več lahko preberete tule. Miselni vzorec ... grafični prikaz nekega pojma, ideje, razmišljanja. Izhaja iz središčnega "oblačka" z osrednjo temo in se hierarhično veji navzven. Je nekakšna mreža asociacij, podobna tisti, ki jo gradimo v naših možganih. Primeren je za povzetek učne snovi, z njim pa lahko prikažemo tudi rezultat "viharjenja možganov" (brainstorming) ob razvijanju neke ideje. Namesto celih stavkov naj vsebujejo zgolj ključne besede v kombinaciji s piktogrami (dual coding). Vsebujejo naj čim manj "balasta", zgolj glavne pojme, sicer med učenjem lahko "izgubimo rdečo nit" (naš kratkoročni spomin oziroma "delovni pomnilnik" je omejen). Pri izdelavi miselnega vzorca bodimo efektivni in zanj ne porabimo preveč časa. Ko je le-ta enkrat izdelan, ga ne pospravimo takoj v mapo, ampak ga dobro preglejmo, pri čemer skušajmo čim več elaborativno sklepati, saj si bomo na ta način več zapomnili. Uporabljajmo ga za ponavljanje snovi, a ne le zgolj z ogledovanjem; z zaprtimi očmi skušajmo strukturo čim bolj podrobno priklicati v spomin in z lastnimi besedami razložiti vse zapisane pojme. Vennov diagram ... prikaz podobnosti in razlik med dvema (ali več) pojmi. Če primerjamo dva pojma, narišemo dve elipsi (najbolje različnih barv), ki se delno prekrivata in vanju nanizamo značilnosti posameznega pojma. Če neka značilnost pripada obema pojmoma, jo zapišemo v prekrivajoči se del elips. Postopek lahko izvedemo tudi v obratni smeri - na list zapišemo značilnosti, nato pa s obkrožimo značilnosti, ki pripadajo določememu pojmu, za vsak pojem s svojo barvo. V tem primeru običajno ne dobimo "lepih elips", nam pa barve pomagajo pri ugotavljanju "kam kaj paše". Frayerjev diagram (model) ... prikaz nekega pojma v štirih poljih (dva zgoraj, dva spodaj, v sredini je ime pojma). Zgornji dve polji sta namenjeni definiciji in značilnostim (varianta 1) oziroma glavnim in stranskim značilnostim (varianta 2), spodnji pa sta za primere (levo pozitivne oziroma kaj nekaj je, desno pa negativne oziroma kaj nekaj ni). Primerjalna matrika ... opis več pojmov (predstavljenih v stolpcih) glede na različne kriterije (predstavljenih v vrsticah tabele). Zaporedje dogodkov / časovnica ... prikaz dogajanja v časovnem sosledju; vsak dogodek je zapisan v svojem okvirčku, med okvirčki so puščice. Nereverzibilni dogodki imajo puščico le v eno smer, reverzibilni v obe. Če je neko dogajanje cilklično, je diagram sklenjen (krožni prikaz). Za prikazovanje kronološkega dogajanja lahko uporabimo tudi vodoravni trak z oznakami ključnih datumov oz. letnic. Hierarhična struktura ... prikaz pojma, ideje ali koncepta glede na hierarhično strukturo le-te(ga). Na vrhu strukture navedemo glavno temo, pod njo pa vejimo bolj specifične teme, pri čemer pazimo, da vsaka "vrstica" pripada točno določeni razvrstitvi. S hierarhično strukturo enostavno opišemo razmerja med različnimi elementi. Diagram poteka ... grafičen prikaz zaporedja medsebojno povezanih aktivnosti ali procesov. Sestavljajo ga gradniki različnih oblik, ki so med seboj povezani s puščicami, ki označujejo smer poteka. Najpogosteje jih srečamo pri opisu delovanja algoritmov (npr. računalniških). Konceptna mapa ... grafični prikaz več idej ali konceptov, ki so med seboj povezani. Za razliko od miselnega vzorca imamo tu več glavnih "oblačkov", povezave pa načeloma niso hierarhične. Kadar opisujemo razmerje vzrok-posledica, imajo povezave med oblački puščice, ki kažejo od vzroka k posledici. Korak za korakom ("Step by step") ... pripomoček za reševanje besedilnih oz. problemskih nalog. V okvirček na levi strani nanizamo vso "znanje", ki ga bomo potrebovali pri reševanju problema - enačbe, pravila ipd., na desni strani lista pa si od zgoraj navzdol sledijo opis problema, koraki reševanja problema in odgovor oz. rešitev. Razčlenjevalni model ("Break it down") ... še en pripomoček za za reševanje besedilnih oz. problemskih nalog, pri katerem kompleksno nalogo razdelimo na več manjših. Od zgoraj navzdol si sledijo: opis problema, podatki (Kaj vemo?), neznanke (Kaj nas zanima?), strategija reševanja (kako se bomo "lotili" problema), izračun in na koncu preverjanje rezultata (običajno tako, da rešitev vstavimo v osnovno enačbo). Grafikon (Chart) ... grafična predstavitev podatkov. Uporabljamo ga za prikazovanje vzorcev, trendov ali odnosov v podatkih. Najpogosteje uporabljamo linijski, stolpični in krožni oz. tortni prikaz. Znati se učiti je veščina, s pomočjo katere se lahko naučimo praktično vse, kar želimo. Učinkovito in brez pretiranega stresa, znanje pa se nam vtisne globoko v spomin, od koder ga lahko enostavno prikličemo. Ko se pogovarjamo o učenju učenja, je koristno poznati pojme, ki so opisani v nadaljevanju. dvojno kodiranje (dual coding) ... učenje s kombinacijo slik in besedila; na ta način v kratkoročnem spominu ustvarimo tako tekstovni kot vizualni model, ki se v dolgoročnem spominu vežeta na obstoječe znanje; ker je informacija shranjena na dva načina, je priklic le-te na izpitu ali kasneje v življenju lažji. Vizualizacija je lahko v obliki infografik, časovnih osi, stripov, diagramov, grafičnih organizatorjev, slik s podpisi, video posnetkov s podnapisi ... Pri učenju skušamo najti čim več povezav med slikami in besedilom. Če slike izdelamo sami, se bolj kot na kvaliteto slik osredotočimo na to, kaj prikazujejo. Slike naj vsebujejo le tisto, kar z njimi želimo povedati (brez "balasta"). piflanje (cramming) ... pospešeno učenje tik pred izpitom; tako učenje je pogosto stresno, površno in brez razumevanja, zgolj učenje na pamet; prenosa v dolgoročni spomin je pri takem učenju zelo malo; nasprotje učenja s presledki. aktivni priklic / testiranje (retrieval practice / active recall / testing) ... priklic predhodno naučenega znanja; pri tem si lahko pomagamo npr. z učnimi karticami (flashcards), starimi testi ali pa prosimo koga, da nas “vpraša”; pri tej metodi učenja se v dolgoročni spomin prenese več znanja kot pri klasičnem ponavljanju snovi z večkratnim branjem (re-reading) in učenjem na pamet (kot pesmico), brez posebnega razumevanja (practice effect). Učenje s testiranjem od nas zahteva določeno mero miselnega napora, kar utrdi naše obstoječe znanje in ga "spoji" z novo usvojenim znanjem, pripomore pa tudi k boljši "urejenosti podatkov v glavi", zaradi česar je priklic le-teh lažji in hitrejši, pa tudi motivacija za nadaljnje učenje je večja. Prvo testiranje lahko izvedemo že takoj po predavanju v obliki kratkih vprašalnikov z več možnimi odgovori. Snov črpamo iz učbenika, zvezka in delovnega zvezka, lahko si pomagamo tudi z zapiski od sošolcev. Zelo pomembno je, da si med testiranjem ne pomagamo z gradivom - odgovore iščemo izključno "v naši glavi", jih pa seveda zatem preverimo. Pomanjkljivo oz. nepravilno odgovorjena vprašanja še enkrat ponovimo ter jim na naslednjem testiranju damo poseben poudarek. Za testiranje za posamezen predmet zadošča pol ure na dan. S sprotnim testiranjem lahko hitro odkrijemo "luknje v znanju" ter jih že takoj pričnemo "krpati". Raziskave kažejo, da aktivni priklic v kombinaciji z učenjem s presledki predstavlja najbolj učinkovit način učenja, ki omogoča dobre rezultate tudi pod pritiskom. Je pa stresa na preverjanju znanja ob takem načinu učenja že sicer manj. Če se testiramo sami, je pomembno, da imamo dobro razvito t.i. metakognicijo (po domače povedano: da vemo, kdaj nekaj dovolj dobro znamo in kdaj ne). V povezavi z učenjem pogosto slišimo tudi podoben izraz kognicija, ki pa (po domače) pomeni sposobnost, da se znamo učiti oziroma to, da vemo, kako se učiti. Učenje učenja (angleško strategy instruction) je najbolj učinkovito, kadar spodbuja razvoj tako prve kot druge veščine. učenje s prepletanjem (interleaving) ... učenje, pri katerem (znotraj enega predmeta ali med več predmeti) preklapljamo med različnimi temami, ki pa so med seboj še vedno toliko povezane, da med njimi lahko iščemo podobnosti in razlike. Spodbuja kritično mišljenje, s pomočjo katerega se v snov lahko bolj poglobimo in jo dejansko razumemo, ne le naučimo "na pamet". Nasprotje učenja v bloku in na dolgi rok učinkovitejše. učenje s presledki (spacing / spaced out learning) ... učenje v več fazah s sprotnim preverjanjem in obnavljanjem v vmesnem času pozabljene snovi; na ta način se več znanja prenese v dolgoročni spomin (forgetting and re-learning), kratkoročni spomin pa se v vmesnem času lahko nekoliko "spočije". Nasprotje “piflanja”. Priporočljivi so 3-4 cikli, razmik med njimi pa naj se s časom veča. učenje v bloku (blocking) ... učenje, pri katerem od začetka do konca ostajamo pri isti temi (npr. reševanje matematičnih nalog istega tipa); nasprotje učenja s prepletanjem. elaborativno sklepanje ... povezovanje prebranega oziroma slišanega s predhodnim znanjem. Ob tem se pogosto vprašamo: "Zakaj?" Elaboracija vključuje tudi iskanje povezav med pojmi, ki se jih učimo. Z zastavljanjem dodatnih vprašanj skušamo najti nek "globlji pomen" snovi, ki se jo učimo, s čimer se znanje še bolj "usidra" v naš špomin. Pri zgodovini na primer iščemo vzroke, zakaj se je nekaj zgodilo, pri "tehničnih predmetih" pa podobnosti in razlike med pojmi, idejami in koncepti. učenje s pomočjo konkretnih primerov (concrete examples) ... abstraktne informacije si zapomnimo bolje, če zanje najdemo koknkretne primere iz življenja. Primere lahko poiščemo v učnem gradivu ali pa si jih izmislimo, za pomoč lahko prosimo tudi koga z več izkušnjami. učenje s poučevanjem / Protégé Effect ... učimo se tako, da naučeno snov razlagamo nekomu drugemu; ob tem snov predelamo globlje, lažje pa odkrijemo tudi kakšna protislovja ter jih še pravočasno odpravimo. Produkcijski efekt / Production Effect ... učimo se tako, da beremo na glas, npr. predstavljamo si, da ustvarjamo - produciramo neko oddajo. Preoblikovanje informacij iz ene oblike v drugo (npr. iz pisne oziroma slikovne v ustno) poveča njihovo razločnost ter spodbuja globlje razumevanje in interakcijo z gradivom, s čimer se poveča verjetnost, da se informacije vtisnejo v dolgoročni spomin. V bistvu ste lahko veseli, da ste jih dobili, sicer bi jih morali napisati sami. :)
Ja, je kar stres, ko mali nadebudnež prinese domov kopico vprašanj, ampak ta naj bi bila zgolj za vodilo, kaj je potrebno znati. Namesto "predelave" teh vprašanj ima vsak lahko popolnoma svoj način učenja, ampak ga, priznajmo si, le redkokdo uporabi. Sploh sproti. Večina se v dobrem tednu nauči odgovore in "poizkusi srečo" na testu. Da ne bomo samo kritizirali, imam za vas nekaj idej, kaj "početi" s temi vprašanji. Fotokopiranje in razrez
Če so se v šoli že pripravljali na test, imajo pogosto v zvezku odgovore zapisane tik pod vprašanji. V tem primeru lahko fotokopiramo vprašanja in odgovore skupaj in jih razrežemo, nato pa otrok »išče pare«. Samolepilni listki s številkami vprašanj
Če za učenje uporabljamo poleg zvezka tudi učbenik in/ali delovni zvezek, kar je seveda priporočljivo, isto številko vprašanja zapišemo na več listkov in enega prilepimo na primer v zvezek, drugega pa v učbenik, lahko pa tudi na več mest v isti knjigi, če je odgovor bolj razpršen. Pri tej metodi fotokopiranje ni potrebno, je pa potrebno imeti list z vprašanji vedno na vidnem mestu. Če je ta prilepljen v zvezek, pa – spet kopiramo. :) Učne kartice (angl. flashcards)
Če želimo poleg utrjevanja učne snovi »potrenirati« tudi pisanje, otrok lahko na kartice zapiše tako vprašanja kot odgovore. Starši pa pri tem malo popazimo, da se kakšno vprašanje »ne izgubi«. Poleg omenjenih seveda obstaja še veliko drugih načinov učenja, nekaj jih najdete tudi v preostalih člankih rubrike »Učenje in organizacija«, če pa imate kakšno idejo tudi sami, vabljeni, da jo delite z nami v Facebook skupini. Če se namesto na pamet učimo z upoštevanjem povezav in medsebojnih odvisnosti, je učenje veliko bolj učinkovito, poznavanje celotne slike (namesto nepovezanega kupa dejstev) pa zahteva tudi manj časa pri ponavljanu naučene snovi, recimo pred testom.
Oglejmo si primer. Če se npr. pripravljamo na test računanja z ulomki, moramo ponoviti vse štiri računske operacije ter tudi vse oblike števil, ki lahko nastopijo v računu: »klasičen« ulomek, celi del in ulomek, manjši od 1, decimalno število, celo število ... potem je tu lahko še kakšen oklepaj, morda koren ali potenca ... Če bi radi pred testom ponovili vse kombinacije, bi nam vzelo kar nekaj časa. Če pa namesto računanja vseh kombinacij razmislimo raje o tem, kako se določene množice števil »obnašajo« pri posameznih računskih operacijah, kaj imajo določena »srečanja« skupnega, kje so razlike in poiščemo še kakšno povezavo oziroma odnos, nam to vzame veliko manj časa. Če namesto vseh kombinacij po Paretovem načelu (za mnoge pojave velja, da 20 % vzrokov povzroči 80 % posledic) naredimo le bistvene in pri tem pazimo na čimbolj enakomerno razporeditev nastopajočih parametrov kot so npr. računske operacije (seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje ...) in števila (cela, decimalna, ulomki ...), bomo končali bistveno prej, pripravljeni pa ne bomo nič manj, kot če bi šli čez vse kombinacije.
Ko se nekaj učimo, nam močno pomaga, če se lahko opremo na nekaj, kar že poznamo.
V matematiki so to konkretni materiali – pri štetju so nepogrešljivi kamenčki, fižolčki, bombončki ... ;) Nadalje pri seštevanju uporabljamo paličke ali trakove različnih dolžin, ti so uporabni tudi pri primerjanju vrednosti ter odštevanju. Ko spoznamo množenje in deljenje, ena dimenzija ni več dovolj, zato uporabimo na primer polja ploščic. O tem sem se razpisal že v eni izmed predhodnih objav.
Zrelejši ko smo, vedno bolj si znamo predstavljati pojme tudi brez tega, da bi jih »prijeli v roke«. A prehitra abstrakcija vseeno ni dobra. Sploh ne popolna. Zato tudi tisti, ki smo »z matematiko že na ti«, :) radi uberemo neke vrste srednjo pot – z risanjem. O pomembnosti vizualnih predstav sem tudi že pisal.
Tako vizualne kot konkretne predstave imajo lahko različne nivoje abstrakcije. Ko si neko vrednost znamo predstavljati tudi brez dejanskega preštevanja, lahko naredimo »korak naprej« in ji priredimo na primer neko barvo in/ali obliko. Jaz sem v moji namizni igri recimo desetice označil z rdečimi kvadratki, enice z modrimi, praštevila pa s krožci različnih barv. Omenjena abstrakcija nam pomaga, da lahko gradimo še kompleksnejše strukture, ki jih z osnovnimi gradniki ne bi mogli, bodisi zaradi pomanjkanja materiala ali prostora na listu, predvsem pa bi se s tem zmanjšala preglednost. Ta pa je ključnega pomena za razumevanje koncepta. In te »vmesne variante« so idealne za predstavljanje (zahtevnejših) konceptov.
Sprva so naši modeli brez številk, ko pa ta nivo abstrakcije presežemo, jih lahko vključimo zraven. Primeri takega modela so številski trak, trikotniki z računskimi operacijami in podobno. Zanimiva je recimo tudi »seštevalno-odštevalna kača«, ki smo jo pred dnevi izdelali z otroki. Zelo podobno lahko naredimo tudi za množenje in deljenje.
Ko nek koncept popolnoma osvojimo, lahko računamo zgolj še s številkami, kar pa še ne pomeni, da na take in drugačne pripomočke lahko pozabimo.
Dejstvo je, da so v resničnem življenju koncepti med seboj prepleteni in vsaka kombinacija le-teh je za nas lahko nov izziv. En tak primer so recimo besedilne (in kasneje še težje problemske) naloge. Za marsikatero si niti predstavljamo ne, kako bi jo lahko rešili drugače kot pa s pomočjo slike. Je pa koristno didaktične pripomočke poznati tudi takrat, ko pomagamo tistim, ki določene snovi še niso osvojili, bodisi v vlogi nesebične sošolke oziroma sošolca bodisi kot učitelji ali starši. |
arhiv
March 2024
kategorije |