… a upa, da nobena izmed njih ne bo prava.
Sliši se nekoliko neobičajno, a najboljši način za predstavljanje nekega abstraktnega pojma je vedno lasten način, tisti, ki si ga »izmislimo« sami. Kar pa še ne pomeni, da tuje ideje niso dobre. So nepogrešljiva osnova, na podlagi katere »izumimo« svojo metodo oziroma jo obogatimo. Velikokrat slišimo, da kakšna ideja »ne drži vode«, pa ne le v šoli, tudi na splošno. Take dileme se največkrat pojavljajo ob nasvetih za vzgojo otrok :) . To je do določene mere res – tuja ideja je le redko popolnoma primerna, po drugi strani pa ima verjetno prav vsaka v sebi nekaj, kar se splača preizkusiti oziroma vsaj delno povzeti ter s tem obogatiti svojo idejo. Zato se ob spoznanju, da neka ideja ni dobra za nas, skušajmo odzvati konstruktivno. Dejstvo, da smo sami ugotovili njeno neustreznost, dokazuje, da razmišljamo na pravi način - aktivno in kritično, sedaj pa moramo le še energijo namesto v kritiziranje vložiti v iskanje delčkov te ideje, ki bi jih lahko uporabili za obogatitev lastnih idej. Vrnimo se k razlagi. Učenci od učne ure »odnesejo več«, če učitelj oziroma inštruktor, pa tudi starši, ko pomagajo pri domačem delu, namesto »klasične« razlage s pripovedovanjem več sprašuje. Tak način razlage v bistvu najbolj ustreza prav staršem, ki niso obremenjeni z vso teorijo, po drugi strani pa svojega otroka najbolje poznajo. Vprašanja v stilu:
poskrbijo, da je otrok pri učenju aktiven in ima večjo motivacijo za to, da bo neko snov dejansko razumel, ne le »na pol preslišal« in se pred testom na pamet naučil pravilne odgovore. Kadar se »klasični« razlagi ne moremo izogniti, pa to skušajmo »odeti v tančico skrivnosti«, da pri učencih vzbudimo radovednost. Če je učencev več, lahko v razredu »viharimo možgane« (angl. brainstorming), nakar učitelj ideje povzame in med njimi naredi nek »most«. Pri razlagi so to lahko neki različni pogledi na obravnavano tematiko, pri reševanju problemskih nalog pa različne strategije reševanja le-teh. Predvsem pri naravoslovnih predmetih, na primer pri matematiki, spodbujajmo tudi čim več risanja in/ali uporabo didaktičnega materiala, saj na tak način najlažje preverimo razumevanje koncepta. Začnimo z enostavnejšimi primeri, nato dodajajmo detajle. Če je pretežko, se vrnimo korak nazaj. »Vračanje nazaj« sicer pomeni dodatno porabo časa, ki ga učiteljem že tako ali tako primanjkuje, ampak je za gradnjo trdnih temeljev znanja nujno potrebno. S stalnim hitenjem naprej si učitelj dela medvedjo uslugo, saj učenci, ki »izgubijo rdečo nit«, lahko hitro postanejo nezainteresirani, s čimer se njihova »luknja v znanju« le veča, značajsko živahnejši pa pogosto tudi motijo pouk. Tudi mizar mora tu ali tam »nabrusiti žago« :) . Kaj pa storiti, ko se »zalomi«? Pri reševanju nalog, pa najsi bo v šoli ali pri domači nalogi, se velikokrat zgodi, da rezultat ni pravilen. Kljub temu skušajmo ohraniti pozitivno vzdušje in
Na podlagi narisane skice je običajno veliko lažje sklepati o razumevanju, kot pa zgolj iz besed, saj otroci še nimajo tako razvitega govornega izražanja. Omenjeno metodo lahko uporabimo tudi takrat, ko nismo prepričani, da je učenec nalogo rešil sam. Če prepoznamo (napačno) metodo, ki jo je uporabil, mu situacijo lahko razložimo takole:
Z omenjenimi pristopi ustvarimo visoko motivacijsko okolje za učenje, obenem pa tudi močno zmanjšamo verjetnost za »slabo voljo«, ki je močan demotivator, tako pri pouku kot pri reševanju domače naloge. Starši otroku ob nerazumevanju snovi, ki je bolj življenjske narave, običajno pomagamo glede na lastne izkušnje, ko gre za nek matematični postopek, pa pobrskamo po spominu in mu ga razložimo tako, kot se ga spomnimo še iz naših šolskih dni. Pa to, kar povemo, res razumemo? Nekaj časa nazaj sem sodeloval v spletni razpravi o tem, zakaj morajo otroci seštevati in odštevati »v vrsti«, ko pa bi to po mnenju nekaterih staršev lahko veliko preprosteje naredili »v stolpcu«. Marsikateri starš se slednjega postopka še dobro spomni iz osnovne šole in ga uporablja tudi sicer v življenju, kadar je potrebno računati »na roke«. Ne zaveda pa se, da računanje »v stolpcu« ni isto kot računanje »v vrsti«, še več, prvo je zgolj postopek, ki se ga naučimo na pamet in izvajamo avtomatizirano, drugo pa omogoča dejansko razumevanje koncepta teh dveh računskih operacij. In koncept je tisto, kar otrok potrebuje, da si bo lahko zgradil trdno osnovo za naprej. Zato je še toliko bolj pomembno, da pogovor z otrokom teče v obe smeri, saj bomo le na ta način ugotovili, ali otrok snov res razume, pa tudi sami bomo morda prišli do kakšnega novega spoznanja, ko bomo na določeno temo pogledali še z drugega, zrelejšega zornega kota. Mogoče se nam zgodi celo kakšen »aha« trenutek :) .
0 Comments
Levi možganski polobli pripisujemo zasluge za logiko, abstraktno mišljenje in prostorske predstave, desni pa za domišljijo, kreativnost in čutnost.
Med učenjem ne gre ne brez ene ne brez druge, saj stalno sodelujeta, lahko bi rekli, da se "medsebojno napajata". Oglejmo si primer: Če želimo biti kreativni (desna stran), moramo imeti trdno temeljno znanje (leva stran), ki ga najlažje pridobimo ravno s kreativnostjo pri učenju - no, pa smo spet pri desni strani :) Tiste, ki še vedno mislite, da je poštevanka zgolj niz podatkov, ki si jih je potrebno zapomniti, na pamet, brez razmisleka, moram na žalost razočarati.
Tako kot matematika ni le predmet »za levo možgansko polovico«, je tudi poštevanka več kot le skupek med seboj zmnoženih števil. Matematika je močno povezana z umetnostjo, ustvarjalnostjo, občutki in čustvi, ki jih povezujemo z desno možgansko poloblo (o tem si več lahko preberete v prispevku o STEAM). Eden pomembnejših občutkov je občutek za lepo, pa naj bo to lepota narave ali umetnostnih del. Tudi matematika je v svojem bistvu »lepa«, čeprav se na žalost še vedno najdejo ljudje, tudi med učiteljskimi vrstami, ki se na vse pretege trudijo, da bi dokazali nasprotno, včasih celo nevede, ko v teste vključujejo naloge, ki nimajo »lepega« rezultata. Res je, matematika ni lahek predmet in pot do rešitve pogosto ni enostavna, ampak nekaj zadovoljstva na koncu si pa zasluži prav vsak. Tako, kot po težavnem vzponu na goro. Mar ne bi vsak otrok rad imel na učenje poštevanke lepe spomine? Barvite, slikovite, povezane z vsemi čutili, tudi za sluh in tip? Če pogledamo globlje, v bistvo poštevanke, opazimo, da so računi, ki jih vsebuje, med seboj močno povezani in skupaj tvorijo logično celoto. Čeprav so računi poštevanke na prvi pogled med seboj dokaj različni, je prav vsak izmed njih sestavljen iz delcev, ki izhajajo iz istega nabora, imenujemo jih praštevila. V poštevanki se pojavljata tudi števili 1 in 0, ki nista praštevili, imata pa v matematiki poseben pomen. Več o tem si lahko preberete v prispevku o številih.) Če te, t.i. »osnovne delce množenja« in povezave med njimi predstavimo na učencu prijazen vizualen, avditiven ali kinestetičen način, mu bo tudi celota veliko bolj jasna. In kar je najpomembnejše, poštevanko bo lahko raziskoval samostojno. Pri samostojnem učenju, ki ga »poganja« radovednost, pa vemo, da se zelo veliko naučimo. Večina otrok v učenju poštevanke »na pamet« ne vidi nekega smisla, zato je zanje to zelo mučno opravilo, ob katerem marsikdo doživlja celo travme, ki jim zagnusijo ne le poštevanke, ampak celotno matematiko. Potem pa je tu še »hitrostno ocenjevanje«, kjer se ne znajdejo najbolje in je njihova usoda zapečatena. Zato je zelo pomembno, da poštevanko učencem predstavimo kot nekaj, kar je v tesni povezavi z vsakdanjim življenjem in jim damo možnost samostojnega raziskovanja s pomočjo didaktičnega materiala, ki je lahko zgolj vizualen, lahko pa mu dodamo tudi avditivne in kinestetične elemente. Didaktični material si z nekaj domišljije in kreativnosti lahko pripravi vsak sam, sicer je pa tu namizna igra »Igriva praštevanka«, ki sem jo razvil zato, da se bodo otroci poštevanko učili preko igre, z raziskovanjem in predvsem bolj z veseljem, znanje le-te pa se bo ohranilo za vedno. Sam sem čuječnost vedno povezoval bolj z duhovnostjo kot z znanostjo, a vedno bolj ugotavljam, da jo močno potrebujemo tudi pri reševanju problemov.
Po Wikipediji je čuječnost namerno zavedanje in neobsojajoče sprejemanje sedanjega trenutka. Ja, sliši se zelo zapleteno, zato si raje oglejmo konkretni primer ;) Ko pred seboj vidimo matematični problem, se ga dostikrat lotimo z naglico, še posebej, če imamo za njegovo reševanje odmerjen čas. Zato pogosto uberemo pot, ki ni nujno najkrajša, niti ne najlažja. Če smo zraven še "živčni", se verjetnost za napako le še poveča. Če pa se znamo za trenutek ustaviti in si problem pozorno ogledati, za trenutek pozabiti na boj za končne točke in oceno ter z osredotočenjem na sedanji trenutek skušamo iz situacije izvleči čim več, smo na poti do rešitve deležni veliko manj stresa, posledično pa je tudi možnost za napako manjša. Čuječnost nam torej pomaga, da se izkopljemo iz "začaranega kroga" oziroma vanj sploh ne zaidemo. Na spletu lahko najdemo obilico načinov za urjenje čuječnosti (kar malo povprašajte strica Googla :) ), s "treningom" pa lahko začnemo že zelo zgodaj, recimo z opazovanjem rastlin v gozdu ali prometnih znakov ob cesti. Za konec si oglejmo še en matematičen primer. Recimo, da moramo izračunati izraz 72 + 33 + 28 = ? Kako bi se ga lotili? V vrstici? V stolpcu? Bi najprej sešteli desetice in nato enice? Pozoren pogled na račun razkrije, da vsota enic dveh izmed števil tvori točno desetico. To sta števili 72 in 28. Če ti dve števili pogledamo še nekoliko pobliže, ugotovimo, da je njuna vsota točno 100. Pot do rešitve torej lahko zelo preprosta: 72+28=100, temu prištejemo še 33 in dobimo končni rezultat: 133. |
arhiv
January 2027
kategorije |