Velikokrat si rečemo: "Ah, saj bo," in gremo na naslednjo snov. Predvsem, če po kakšni aritmetiki sledi geometrija, ko obravnavamo nekoliko drugačne zadeve. In potem pride zopet aritmetika, nekoliko smo že pozabili, nekaj snovi praktično nikoli nismo dobro znali ... in imamo problem.

Kaj storiti, ko se pojavi takšna "luknja" v znanju? Vsekakor se je potrebno ustaviti, saj težave ne bodo minile same od sebe. Stopiti je potrebno nekaj korakov nazaj, do področja, kjer nam je bilo vse še kristalno jasno.

Marsikdo se skuša kljub nepoznavanju koncepta naučiti tekoče postopke (mnogim to celo uspe, predvsem če so šolski testi predvidljivi in vsebujejo vedno enake tipe nalog), a na dolgi rok to ne prinaša koristi.

Ko se sprijaznimo s tem, da bo potrebno narediti nekaj korakov nazaj, se pojavi vprašanje: "Kako pa naj pridobim manjkajoče znanje?" Učitelja, prijatelja, starše oziroma inštruktorja prosimo za ponovno razlago manjkajoče snovi, ob tem pa nam naj ne bo nerodno prositi, da nam poleg razlage z abstraktnimi pojmi (številke, računi) postreže še s kakšno bolj konkretno.

Pomaga že kakšna nazorna slika, najboljši način za to pa je didaktični material, s katerim matematiko ne le vidimo, ampak tudi "začutimo". Veliko didaktičnega materiala lahko najdemo oziroma izdelamo že doma, tako da nam ni potrebno vsega kupovati. Didaktični material se po mojem mnenju v višjih razredih osnovne šole uporablja premalo. Marsikje slišimo, da so otroci za to že "prestari" ... To nikakor ne drži, saj se še stari starši z vnuki radi igrajo z lego kockami :)

Za dojemanje konceptov so zelo primerne tudi didaktične igre. Te so lahko namizne, kinestetični učenci pa se bodo najbolj razveselili iger s čimveč gibanja. Moč je najti tudi igre za tiste, ki se najlažje učite preko zvočnih valov.  Pri marsikateri igri se niti zavedali ne boste, da vsebuje elemente matematike. Te so najboljše :)

Miselni vzorec je pri učenju zelo koristen, saj omogoča pregledno predstavitev snovi, ki se jo učimo.

Težava pa nastane, ko to snov želimo ponoviti. Lahko poskusimo recimo s "prekrivanjem oblačkov", kar v praksi izpade dokaj nerodno.

Zato je poleg miselnega vzorca koristno pripraviti tudi učne kartice (angl. flashcards), za vsak oblaček eno. Komur bolj ustreza vizualni način učenja, lahko namesto besedila na kartice nariše slikice. Te naj bodo čim manj detajlne, zadoščajo že preprosti simboli, ki opišejo glavne lastnosti pojma, ki ga predstavljajo. Tako, da bomo pri ponavljanju snovi vedeli, za kaj gre. Te kartice sicer niso povsem klasične učne kartice, saj so na eni strani prazne, a zato nič manj uporabne.

Učenje s tako kombinacijo lahko poteka na primer takole:

1. Ob branju besedila si zapišemo ključne pojme (pomagamo si lahko tudi s samolepilnimi lističi).
2. Pripravimo miselni vzorec (teh je seveda lahko več; lahko imamo tudi en krovni miselni vzorec, za posamezne "oblačke" pa naredimo podrobnejše vzorce).
3. Za posamezne "oblačke" pripravimo učne kartice.

Največji učinek dosežemo, če snov ponavljamo v časovnih razmikih. Dovolimo si snov nekoliko pozabiti in jo potem poskusiti "izbrskati" iz spomina. Česar se ne spomnimo, pa pogledamo zatem. Če snov najprej preberemo in jo takoj zatem skušamo ponoviti, uporabljamo le kratkoročni spomin, katerega kapaciteta je omejena (po domače, kaj kmalu mu "placa zmanjka" :) ). Če snov skušamo ponoviti kasneje (naslednji dan oziroma čez  nekaj dni), pa brskamo po dolgoročnem spominu. Čeprav trud ob "brskanju" po spominu marsikomu ni preveč po godu, je ravno v teh trenutkih učenje najbolj intenzivno.

Kako tako učenje načrtovati? En predlog je tule:

1. Prvi dan preberemo besedilo in si izpišemo ključne pojme.
2. Drugi dan pripravimo miselni vzorec. Poskusimo se spomniti pomena izpisanih pojmov že preden besedilo znova preberemo (če je ponovno branje seveda potrebno; včasih zadošča že to, da besedilo le preletimo).
3. Tretji dan pripravimo učne kartice. Tudi tu se poskusimo spomniti, kaj piše v oblačkih miselnega vzorca že preden ga pogledamo. Če miselni vzorec ni dovolj za razumevanje, lahko preberemo oziroma preletimo tudi besedilo.
4. Peti dan ponavljamo s pomočjo učnih kartic, česar nismo znali, pa obnovimo s pomočjo miselnega vzorca oziroma besedila.
5. Naslednje dni ponavljamo z vedno večjim časovnim razmikom 

Glede časovnega razmika med posameznimi obnavljanji snovi obstaja več teorij, najdete jih, če v spletni iskalnik vtipkate "forgetting curve" ali "spaced repetition".

Res je, učenje mora biti vsaj malo stresno, sicer mu ne moremo reči učenje. A če nas učna snov vsaj malo zanima, tega stresa skoraj ne opazimo. Lahko bi ga poimenovali tudi "pozitivni stres". Tak stres pa je za naše telo (seveda v zmernih količinah) celo koristen.