Nekateri pravijo, da je vlak za zmernost že odpeljal. Da smo zamudili priložnost, da bi otroke naučili uravnotežene rabe tehnologije in da nam zdaj preostane le še prepoved.

Jaz še vedno upam, da ni tako. Prav zmernost je tisto, kar nas uči odgovornega ravnanja, presoje, uravnoteženosti. Če smo se kot družba česa naučili, je to, da skrajnosti pogosto vodijo v nove težave.

Zmernost je še vedno moč doseči z vodenjem, razlago, postavljanjem meja in hkrati grajenjem zaupanja. Tako kot otroka učimo prečkati cesto ali uporabljati kuhinjske pripomočke, ga lahko naučimo tudi uporabe tehnologije. In to na način, ki spodbuja razumevanje, ne zasvojenosti.
​
Seveda otroci potrebujejo čas brez zaslonov, dolgčas, gibanje in igro. A prav tako potrebujejo tudi vodeno izkušnjo iz sveta tehnologije, – da bodo znali razločiti med orodjem in pastjo.

Če bomo otroke le varovali pred tehnologijo, ne bodo pripravljeni. Če jih bomo učili z zgledom in razumevanjem, jih bo težko zavesti.
​
Zato menim:

• da ni treba prepovedati vsega, ampak otroke naučiti kako, zakaj in kdaj uporabljati tehnologijo;
• da ni treba izbirati med “nič” in “vse”, ampak iskati zmerno, smiselno sredino;
• da bomo kot starši in učitelji uspešni takrat, ko bomo znali ne zgolj reči “ne”, ampak tudi pokazati kako "da”.

Pred leti smo kariero lahko pričeli graditi praktično že v osnovni šoli, danes pa še ob vpisu na faks pogosto ne vemo, ali bo naš poklic čez 5 let sploh še obstajal.

Kaj je torej tisto, kar kljub stalnim spremembam "pije vodo" tudi na dolgi rok?

Daniel Miessler v svojem novičniku svetuje naslednje:

• Ugotovimo, kaj je naše življenjsko poslanstvo.
• Določimo si cilje.
• Dopolnimo poved "Verjamem, da je eden največjih problemov na svetu ___________, zato gradim/ustvarjam/delam ___________."  in s tem jasno povejmo, kakšno vlogo si želimo v svetu prihodnosti.
• Zgradimo svoj sistem za osebno načrtovanje TELOS:
  • T (Target) – določitev specifičnih ciljev, ki jih želimo doseči.
  • E (Experience) – beleženje izkušenj in dogodkov, ki nas učijo na poti.
  • L (Learning) – zapisovanje novega znanja in lekcij, ki jih pridobimo.
  • O (Obstacles) – prepoznavanje ovir, ki nas zadržujejo in iskanje načinov, kako jih premagati.
  • S (Strategy) – razvijanje strategij in načrtov, s katerimi bomo lažje dosegli svoje cilje.
• Izpopolnimo se pri uporabi orodij umetne inteligence.
• Postavimo svojo spletno stran.
• Preberimo čim več knjig.
• Začnimo pisati — tudi če mislimo, da nimamo ničesar za povedati.

Vedno sem bil prepričan, da mora biti vsaka moja objava "popolna", zato sem za pisanje, predvsem pa "piljenje" zapisov vedno porabil preveč časa in posledično ideje objavil takrat, ko niso bile več tako aktualne ali pa jih sploh nisem objavil.

Nato pa sem začel spremljati blog Daniela Miesslerja, ki mi je dal misliti na različnih področjih, med drugim tudi na področju ustvarjanja vsebin oziroma objavljanja idej.

Pravi, da so ideje pomembnejše od popolnosti in da si vsak ustvarjalec lahko pri svojem delu privošči nekoliko površnosti, če s tem poveča produktivnost.

Potrebno pa je najti pravo ravnovesje med količino in kakovostjo, saj slednja ne sme trpeti na račun "brezglavega pisanja". 

Včasih si je smiselno pomagati tudi z umetno inteligenco, pri čemer pa je zelo pomembno to, da smo avtor besedila še vedno sami. "Novi sodelavec", kot ga rad poimenuje moj mentor iz študentskih dni, naj opravi garaško delo, mi smo pa tisti, ki na koncu besedilu "vdihnemo dušo".

Daniel trdi tudi naslednje: "Bolje je biti znan po tem, da si ustvarjalen in koristen, čeprav morda nekoliko nepopoln, kot pa popoln brez originalnih idej." Tudi v tem se z njim popolnoma strinjam.

Zato nikoli ne odlašajmo s kreacijo - ideje najprej delimo in se nato ukvarjajmo z njihovo optimizacijo. Če pa kdaj še nismo povsem prepričani, ali nekaj je za objavo ali ne, pa si ustvarimo nek zbiralnik neobdelanih idej, katerega redno pregledujemo in mogoče bomo ravno danes ob branju katerega od "surovih besedil" našli še tisto "piko na i", s katero bo končno ugledal luč sveta.