Miselni vzorec je pri učenju zelo koristen, saj omogoča pregledno predstavitev snovi, ki se jo učimo.
Težava pa nastane, ko to snov želimo ponoviti. Lahko poskusimo recimo s "prekrivanjem oblačkov", kar v praksi izpade dokaj nerodno. Zato je poleg miselnega vzorca koristno pripraviti tudi učne kartice (angl. flashcards), za vsak oblaček eno. Komur bolj ustreza vizualni način učenja, lahko namesto besedila na kartice nariše slikice. Te naj bodo čim manj detajlne, zadoščajo že preprosti simboli, ki opišejo glavne lastnosti pojma, ki ga predstavljajo. Tako, da bomo pri ponavljanju snovi vedeli, za kaj gre. Te kartice sicer niso povsem klasične učne kartice, saj so na eni strani prazne, a zato nič manj uporabne. Učenje s tako kombinacijo lahko poteka na primer takole:
Največji učinek dosežemo, če snov ponavljamo v časovnih razmikih. Dovolimo si snov nekoliko pozabiti in jo potem poskusiti "izbrskati" iz spomina. Česar se ne spomnimo, pa pogledamo zatem. Če snov najprej preberemo in jo takoj zatem skušamo ponoviti, uporabljamo le kratkoročni spomin, katerega kapaciteta je omejena (po domače, kaj kmalu mu "placa zmanjka" :) ). Če snov skušamo ponoviti kasneje (naslednji dan oziroma čez nekaj dni), pa brskamo po dolgoročnem spominu. Čeprav trud ob "brskanju" po spominu marsikomu ni preveč po godu, je ravno v teh trenutkih učenje najbolj intenzivno. Kako tako učenje načrtovati? En predlog je tule:
Glede časovnega razmika med posameznimi obnavljanji snovi obstaja več teorij, najdete jih, če v spletni iskalnik vtipkate "forgetting curve" ali "spaced repetition". Res je, učenje mora biti vsaj malo stresno, sicer mu ne moremo reči učenje. A če nas učna snov vsaj malo zanima, tega stresa skoraj ne opazimo. Lahko bi ga poimenovali tudi "pozitivni stres". Tak stres pa je za naše telo (seveda v zmernih količinah) celo koristen.
0 Comments
Leave a Reply. |
arhiv
January 2027
kategorije |