 Naslov rubrike »Učenje in organizacija« se nanaša na učenje (tako profesionalnih kot mehkih veščin) in organizacijo (tako časa kot učnih subjektov), poleg tega pa v njej najdemo tudi nasvete za osebnostno rast, ki velja za pomemben del vseživljenjskega učenja.
Na začetku je bil ta razdelek mišljen za učenje učenja, kateremu v šolah še vedno posvečajo premalo pozornosti. A učimo se vse življenje, tako da sem tematiko razširil tudi na pridobivanje znanja na delovnem mestu, kjer pomembno vlogo igrajo tudi t.i. »mehke veščine«. Pa ne samo v službi, te veščine praktično potrebujemo vedno in povsod, začenši že od malega. Zato sem v rubriko dodal tudi ideje za osebnostno rast, ki poleg razvoja mehkih veščin vključuje tudi obvladovanje stresa in čustev ter splošno izboljšanje kvalitete življenja, tako doma kot v službi. Nekaj idej je mojih, nekaj povzetih od strokovnjakov, katerih zapise spremljam. Če imate tudi vi kakšno idejo, jo z veseljem vključim zraven. Saj veste, ko znanje delimo, se ne zmanjšuje, ampak ga je vedno več. Matematično ne najbolj korektno, življenjsko pa povsem. :)
0 Comments
Tale slovarček je pa za učitelje in inštruktorje, tudi starše, če se boste poglobili v zadevo. ;) V njem so predstavljeni glavni pojmi postopnega poučevanja, s katerim želimo kar najbolj zmanjšati t.i. kognitivno obremenitev in povečati učinkovitost razumevanja šolske snovi. Kognitivna obremenitev »po domače« pomeni napor naših možganov, ki je potreben, da nekaj razumemo ali si zapomnimo oziroma količina informacij, ki jih moramo naenkrat predelati v glavi. Če je teh preveč ali so preveč zapletene, se hitro utrudimo in ne moremo več učinkovito razmišljati ali se učiti. vodeni primeri (worked examples) ... rešene naloge, ki učencu prikazujejo celoten postopek reševanja problema. Vodenje (scaffolding) je lahko v obliki namigov, delnih rešitev, vodenja skozi problem ali drugih učnih pripomočkov. S tem učencu pomagamo razumeti, kako reševati podobne naloge. Namenjeni so predvsem začetnikom, saj omogočajo, da se učenec osredotoči na razumevanje postopka in se ne obremenjuje s samostojnim reševanjem, s čimer se opazno zmanjša kognitivna obremenitev. Količino pomoči sčasoma zmanjšujemo, s čimer učenec postopoma prevzema večjo odgovornost za reševanje nalog, kar vodi do večje samostojnosti pri učenju (faded examples). problemske niti (problem strings) ... serija povezanih problemov, ki jih učenec rešuje zaporedoma, pri čemer vsak naslednji problem nadgrajuje znanje iz prejšnjega. Na ta način spodbujamo učenca k samostojni uporabi in utrjevanju strategij za reševanje problemov. naloge z dopolnjevanjem (completion tasks) ... delno rešene naloge, ki jih je potrebno dopolniti z manjkajočimi besedami ali deli postopkov. Zasnovane so tako, da omogočajo prehod od vodenega učenja k samostojnemu delu, saj od učenca zahtevajo aktivno sodelovanje pri dopolnjevanju manjkajočih korakov ali delov rešitve. Različica takih nalog so naloge z manjkajočimi besedami (cloze tasks), pri katerih je iz besedila izpuščeno nekaj besed ali delov besed, ki jih mora učenec dopolniti glede na kontekst. Te se najpogosteje uporabljajo pri učenju jezikov za preverjanje razumevanja konteksta, v nižjih razredih osnovne šole pa tudi pri drugih predmetih. primeri s postopnim opuščanjem pomoči (faded examples) ... naloge, pri katerih postopno umikamo pomoč in sicer »od začetka proti koncu« (forward fading) ali »od konca proti začetku« (backward fading). V prvem primeru učenec najprej rešuje nalogo brez razlage prvega koraka, nato brez razlage drugega koraka in tako naprej. V drugem primeru pa postopno umikamo razlage korakov v obratnem vrstnem redu. Naloge z iskanjem napak (error detection tasks) ... rešeni primeri, ki vsebujejo namerne napake. Naloga učenca je, da te napake prepozna in jih popravi. Na ta način spodbujamo kritično razmišljanje in pozornost do podrobnosti, kar krepi natančnost pri reševanju problemov. Reševanje problemov s samo-razlago (self-explanation tasks) ... metoda, pri kateri učenec s svojimi besedami razloži korake med reševanjem problema. Z zapisovanjem ali glasno razlago svojih misli učenci aktivno povezujejo novo znanje s predznanjem, kar poglablja razumevanje in spodbuja samorefleksijo. Pri tem lahko uporabljajo tudi elaborativno sklepanje, kjer si postavljajo vprašanja, kot so "Zakaj?" ali "Kako je to povezano z nečim, kar že vem?", da bi še bolj poglobili razumevanje. Vedno sem bil prepričan, da mora biti vsaka moja objava "popolna", zato sem za pisanje, predvsem pa "piljenje" zapisov vedno porabil preveč časa in posledično ideje objavil takrat, ko niso bile več tako aktualne ali pa jih sploh nisem objavil.
Nato pa sem začel spremljati blog Daniela Miesslerja, ki mi je dal misliti na različnih področjih, med drugim tudi na področju ustvarjanja vsebin oziroma objavljanja idej. Pravi, da so ideje pomembnejše od popolnosti in da si vsak ustvarjalec lahko pri svojem delu privošči nekoliko površnosti, če s tem poveča produktivnost. Potrebno pa je najti pravo ravnovesje med količino in kakovostjo, saj slednja ne sme trpeti na račun "brezglavega pisanja". Včasih si je smiselno pomagati tudi z umetno inteligenco, pri čemer pa je zelo pomembno to, da smo avtor besedila še vedno sami. "Novi sodelavec", kot ga rad poimenuje moj mentor iz študentskih dni, naj opravi garaško delo, mi smo pa tisti, ki na koncu besedilu "vdihnemo dušo". Daniel trdi tudi naslednje: "Bolje je biti znan po tem, da si ustvarjalen in koristen, čeprav morda nekoliko nepopoln, kot pa popoln brez originalnih idej." Tudi v tem se z njim popolnoma strinjam. Zato nikoli ne odlašajmo s kreacijo - ideje najprej delimo in se nato ukvarjajmo z njihovo optimizacijo. Če pa kdaj še nismo povsem prepričani, ali nekaj je za objavo ali ne, pa si ustvarimo nek zbiralnik neobdelanih idej, katerega redno pregledujemo in mogoče bomo ravno danes ob branju katerega od "surovih besedil" našli še tisto "piko na i", s katero bo končno ugledal luč sveta. Učenje teorije smo že »obdelali«, sedaj pa se posvetimo še »praksi« oziroma reševanju problemskih nalog pri naravoslovnih predmetih (matematika, fizika, kemija ...) Ste mislili oziroma so vam ves čas govorili, da zgolj pregledovanje rešenih primerov ni dovolj in je edini pravi način priprave na pisni izpit samostojno reševanje nalog? Hm ... Za štirico ali petico verjetno ne, pozitivna ocena pa pri takem načinu učenja skorajda ne bi smela biti problem. Zadnje raziskave namreč kažejo, da zgolj študij že rešenih nalog v primerjavi s samostojnim reševanjem nalog:
Kljub omenjenim ugotovitvam sam še vedno priporočam kombinacijo obojega oziroma trojega – študij rešenih primerov, študij najpogostejših napak in seveda tudi samostojno reševanje problemov. Zraven tega pa obilica kritičnega razmišljanja. Pa, seveda, vzemite si dovolj časa. ;)    Članek s podrobnim opisom ugotovitev in povezavami na raziskave:
https://cogbites.org/2023/08/07/worked-examples-an-effective-tool-for-math-learning/ Strokovnjaki pravijo, da se naučimo največ, če uporabljamo kombinacijo aktivnega priklica in učenja s presledki (metodi najdete tudi v našem slovarčku). Najbolj elegantno se učenja lotimo z uporabo učnih kartic. Tistim, ki ste uspeli omejiti uporabo zaslonov za zabavo in se ne bojite tehnologije, ;) priporočam Anki, ostali pa seveda lahko naredite »klasične« kartonske kartice, ki imajo na eni strani vprašanje, na drugi pa odgovor. Pomanjkljivost slednjih je le v tem, da moramo med učenjem sami skrbeti za pravi vrstni red in količino ponavljanja v presledkih, medtem ko ima Anki t.i. Leitnerjevo metodo že implementirano. In deluje zelo učinkovito, povem iz prakse. »Material« za učne kartice lahko črpamo iz različnih virov: zvezek, učbenik, delovni zvezek, stari testi, splet ... Bolj ko je vir urejen, lažja je priprava kartic. Tudi za beleženje obstaja kar nekaj metod, nekaj najbolj zanimivih si lahko ogledate v našem slovarčku. Priprava kartic zahteva veliko zbranosti, saj moramo vanje vključiti čim več pomembnih dejstev in čim manj »balasta«. Z optimalnimi vprašanji in odgovori lahko močno zmanjšamo čas učenja in se naučimo veliko več kot z »običajnimi« metodami učenja (zopet govorim iz prakse – ko smo pri nas začeli uporabljati Anki, so otroci z manj učenja začeli dobivati boljše ocene). In kakšna so »optimalna« vprašanja? Ta naj vsebujejo splošno vprašanje, ki mu sledi nekaj konkretnih podvprašanj. Slednja ne morejo zajemati celotne snovi, saj bi jih bilo preveč, so pa odličen opomnik za to, kaj vse je potrebno znati oziroma česa ne smemo »zgrešiti«, ko odgovarjamo na splošno vprašanje. Predvsem, če se učimo sami. Če se učimo v skupini, pa lahko nekoga prosimo, da nam namesto splošnega vprašanja zastavi nekaj konkretnih vprašanj, da vidimo, ali snov ne le znamo, ampak tudi razumemo. Na zadnjo stran učnih kartic je najbolje vključiti nek grafični organizator, ki zajema vse ključne pojme. Ta nam pomaga, da pri samostojnem učenju česa ne zgrešimo, če nas kdo »vpraša«, pa lahko v miselnem vzorcu, primerjalni tabeli, Vennovem diagramu ali čem podobnem (najzanimivejše najdete v našem slovarčku) najde idejo za konkretno vprašanje.  Če se želimo nečesa dobro naučiti, je koristno imeti kvalitetne zapiske. Ti lahko nastanejo neposredno na šolski uri oziroma predavanju, pripravimo pa si jih lahko tudi kasneje s pomočjo učbenika, delovnega zvezka, spleta ... Za zapisovanje obstaja več metod, nekaj zanimivih sem zbral v tokratnem slovarčku: Cornellova metoda (Cornell Method) ... list papirja razdelimo na tri dele: zgoraj levo je ozek stolpec za ključna vprašanja, pojme ali ključne točke, zgoraj desno je širok stolpec za podrobne zapise in beležke, spodaj je povzetek. T-metoda (T-Notes Method) ... list papirja navpično razdelimo na dva dela. Na eno stran zapisujemo glavne točke, matematične formule ali vprašanja, na drugo stran pa komentarje, razlago, uporabo formul ali odgovore. Metoda je posebej primerna za tehnične in znanstvene predmete, npr. matematiko ali fiziko. Strukturirana metoda / metoda hierarhičnega zapisovanja (Outline Method) ... zapiske urejamo v hierarhični strukturi (poglavje – podpoglavje – podrobnosti), s čimer dobimo boljši »pogled od daleč« in lažje razumemo povezave med različnimi temami snovi, ki jo obravnavamo. Pri tem lahko uporabimo različne znake za alineje (Bullet points). Zapisovanje v stavkih (Sentence Method) ... ključne misli zapisujemo v obliki stavkov. Omogoča nam, da vsako pomembno misel ali dejstvo zabeležimo ločeno. Zapisovanje v okvirčkih (Boxing method) ... informacije razporejamo v ločene okvirčke. Vsak okvirček pomeni en tematski sklop. Posebej primerno za zapisovanje v digitalni obliki. Metoda »vprašanja – dokazi – zaključki« (QEC: Questions – Evidence – Conclusions method) ... stran razdelimo na tri ločene dele. Na vrhu beležimo vprašanja ali ključne teze, ki jih je treba raziskati. V srednjem delu beležimo dokazi, ki podpirajo ali ovračajo te teze (citati, primeri ali zgodovinska dejstva). Na dnu strani zapišemo zaključke oz. sintezo, ki izhaja iz analize vprašanj in dokazov. Metoda »vprašanje – odgovor« (QA: Question - Answer Split-Page Method) ... stran razdelimo na dva dela. Levo beležimo vprašanja ali ključne točke, desno pa zapisujemo odgovore oziroma podrobne razlage. Metoda okvirja in alineje (Box and Bullet Method) ... V okvir zapišemo definicijo ali ključno besedo, v alinejah pod njim pa razlago definicije s svojimi besedami, mednje pa lahko vključimo tudi dodatne informacije, primere in povezave za nadaljnji študij. Viri: CRM, Understood
 Odgovor se skriva nekje vmes. Nobena skrajnost ni dobra, zato je najboljša pot vedno tista, ki zajame kar največ pozitivnih lastnosti obeh opcij ter se spretno izogiba pastem.
Marsikdo se boji, da bomo z uporabo umetne inteligence prenehali misliti in vse prepustili »robotom«, s čimer bomo iz dneva v dan postajali bolj, oprostite izrazu, neumni. V skrajnem primeru se to seveda lahko zgodi, ampak ne zaradi umetne inteligence. Še vedno smo mi tisti, ki odločamo in če se odločimo, da tega ne bomo dopustili, smo »na varni strani«. Kdor je po naravi vedoželjen, ima od umetne inteligence lahko veliko koristi, saj jo lahko uporabi zato, da svoje znanje še bolj oplemeniti. In če jo na tak način uporabljajo tudi učenci, dijaki in študentje, se nimamo ničesar bati. Zakaj bi se trudili z iskanjem virov za projektno nalogo, če nam pri tem lahko pomaga »pametni asistent«? Mi se raje posvetimo končnemu izdelku, predvsem pa predstavitvi. V mnogo primerih za slednjo, ki je v bistvu najpomembnejša pri vsem tem, zmanjka časa. Predstavitvi moramo nameniti posebno pozornost tudi zato, ker je to edina sestavina naloge, pri kateri nimamo pomoči. To je tisti »pokaži, kaj znaš oziroma zmoreš«, ki bi moral imeti glavno vlogo tudi pri oceni. S pomočjo umetne inteligence tako lahko prihranimo čas, ki bi ga sicer porabili za rutinska opravila in se namesto tega raje posvetimo efektivnemu učenju, preostanek dneva pa namenimo bolj prijetnim aktivnostim. Razvoj tehnologije gre naprej, ta pa se odraža na vseh področjih, tudi v šolstvu. Zato upiranje nima smisla, potrebno se je kar najbolje prilagoditi in se »prepustiti toku« s pravo mero zmernosti. V višjih razredih osnovne šole učenci običajno ne dobijo več vprašanj, zato se morajo znajti sami, kar v bistvu sploh ni tako slabo – celo nasprotno. V bistvu gre za enega pomembnejših korakov v samostojnost. Kdor se zna samostojno učiti, bo v življenju lahko veliko dosegel. Da bo pot do samostojnosti lažja, sem vam pripravil nekaj nasvetov, kako se zadeve lotiti.  Priprava na učenje
Preberemo snov v učbeniku in si na podlagi le-te izmislimo vprašanja, na katera skušamo že takoj odgovoriti z lastnimi besedami. Snov je takrat še v kratkoročnem spominu – je še »sveža«. Vprašanja in odgovore je najbolj priporočljivo zapisati na učne kartice. Te so lahko klasične (na papirju), komur pa bolj ustreza digitalna oblika, lahko preizkusi aplikacijo Anki. Vsaka oblika kartic ima svoje prednosti in slabosti - digitalna je hitrejša za kratke besedilne odgovore, papirna pa za zapletenejše odgovore, pri katerih je včasih potrebno tudi kaj narisati - shemo, miselni vzorec in podobno). Če ne želimo izdelovati kartic, lahko uporabimo tudi kakšen star zvezek, a pazimo, da odgovorov ne zapišemo takoj pod vprašanji, če ne nas lahko hitro zamika, da bi »preplonkali« odgovor. :) Pri zapisovanju odgovorov lahko preverimo tudi v zvezek, delovni zvezek in svoje zapiske, če bi lahko kakšen odgovor še "oplemenitili". Kljub temu, da podčrtovanje ne velja za najboljšo učno metodo, si lahko kakšen del besedila označimo, da ga bomo pri preverjanju rezultatov testiranja lažje našli. Seveda le, če je učbenik naš in ga ne nameravamo prodati naprej, pri lastnih zapiskih pa si pri podčrtovanju lahko damo duška. :) Učenje Strokovnjaki priporočajo metodo učenja s testiranjem oz. aktivnim priklicem. Pri tem skušamo po najboljših močeh odgovoriti na zapisana vprašanja oziroma po spominu narisati shemo ali miselni vzorec. Bolj ko pri tem »napenjamo možgane«, več znanja se prenese v dolgoročni spomin, kjer ostane za vedno. Zato, četudi nas zamika, ne poglejmo prehitro med odgovore. Pred prvim testiranjem vedno počakajmo vsaj en dan, da se novo znanje "uleže" oziroma pustimo, da v vmesnem času kakšno informacijo že pozabimo. Ko se bomo naslednji dan skušali spomniti odgovora, bomo "brskali po spominu", pri tem pa se bodo gradile nove nevronske povezave. Te se bodo še dodatno utrdile ponoči, zato si le privoščimo kvaliteten spanec. Na vprašanja odgovarjajmo čimbolj mešano, k tistim, s katerimi imamo največ težav, pa se vrnimo pogosteje. Najbolje je uporabiti metodo ponavljanja s presledki, ki jo ima aplikacija Anki že vgrajeno. Zadnji dan pred testom pa pojdimo še enkrat čez vsa vprašanja. Testiramo se lahko sami, lahko nas kdo vpraša, lahko se izmenično sprašujeva s sošolcem, pomaga pa tudi, če odgovor na vprašanje komu razložimo (Protégéjev efekt). Vprašanja in odgovori naj bodo urejeni (razporejeni po predmetih in poglavjih posameznega predmeta) in »varno shranjeni«. Za vprašanja in odgovore v klasični obliki je zelo priročna vložna mapa, v katero lahko dodamo tudi kakšen miselni vzorec, ki povzema določeno snov, za učne kartice na papirju ali kartonu pa kakšna škatlja od čevljev. Kartice, ki spadajo skupaj, lahko spnemo z elastiko. Dodatno branje: https://modraskrinjica.wordpress.com/2022/07/21/aktivni-priklic-najboljsi-nacin-ucenja/ https://modraskrinjica.wordpress.com/2023/01/26/nasvet-za-anki-kartice-napisi-s-svojimi-besedami/ https://modraskrinjica.wordpress.com/2023/01/31/anki-moje-najboljse-orodje-za-ucenje/ Učenje je lažje, če je le-to zanimivo. Zanimivega pa si ga naredimo lahko le sami in sicer tako, da smo namesto "buljenja v knjigo" bolj aktivni - si izdelujemo izpiske ter jih urejamo s pomočjo t.i. organizatorjev znanja. Ti naj bodo čim bolj vizualni, da si bomo snov lažje zapomnili. Obstaja cela kopica organizatorjev znanja, najbolj priljubljeni so grafični. Da se bomo med njimi lažje znašli, sem pripravil slovarček le-teh. Z organizatorji znanja lahko opremimo tudi zadnje strani učnih kartic (flashcards) pri učenju po metodi aktivnega priklica, o kateri si več lahko preberete tule. Miselni vzorec ... grafični prikaz nekega pojma, ideje, razmišljanja. Izhaja iz središčnega "oblačka" z osrednjo temo in se hierarhično veji navzven. Je nekakšna mreža asociacij, podobna tisti, ki jo gradimo v naših možganih. Primeren je za povzetek učne snovi, z njim pa lahko prikažemo tudi rezultat "viharjenja možganov" (brainstorming) ob razvijanju neke ideje. Namesto celih stavkov naj vsebujejo zgolj ključne besede v kombinaciji s piktogrami (dual coding). Vsebujejo naj čim manj "balasta", zgolj glavne pojme, sicer med učenjem lahko "izgubimo rdečo nit" (naš kratkoročni spomin oziroma "delovni pomnilnik" je omejen). Pri izdelavi miselnega vzorca bodimo efektivni in zanj ne porabimo preveč časa. Ko je le-ta enkrat izdelan, ga ne pospravimo takoj v mapo, ampak ga dobro preglejmo, pri čemer skušajmo čim več elaborativno sklepati, saj si bomo na ta način več zapomnili. Uporabljajmo ga za ponavljanje snovi, a ne le zgolj z ogledovanjem; z zaprtimi očmi skušajmo strukturo čim bolj podrobno priklicati v spomin in z lastnimi besedami razložiti vse zapisane pojme. Vennov diagram ... prikaz podobnosti in razlik med dvema (ali več) pojmi. Če primerjamo dva pojma, narišemo dve elipsi (najbolje različnih barv), ki se delno prekrivata in vanju nanizamo značilnosti posameznega pojma. Če neka značilnost pripada obema pojmoma, jo zapišemo v prekrivajoči se del elips. Postopek lahko izvedemo tudi v obratni smeri - na list zapišemo značilnosti, nato pa s obkrožimo značilnosti, ki pripadajo določememu pojmu, za vsak pojem s svojo barvo. V tem primeru običajno ne dobimo "lepih elips", nam pa barve pomagajo pri ugotavljanju "kam kaj paše". Frayerjev diagram (model) ... prikaz nekega pojma v štirih poljih (dva zgoraj, dva spodaj, v sredini je ime pojma). Zgornji dve polji sta namenjeni definiciji in značilnostim (varianta 1) oziroma glavnim in stranskim značilnostim (varianta 2), spodnji pa sta za primere (levo pozitivne oziroma kaj nekaj je, desno pa negativne oziroma kaj nekaj ni). Primerjalna matrika ... opis več pojmov (predstavljenih v stolpcih) glede na različne kriterije (predstavljenih v vrsticah tabele). Zaporedje dogodkov / časovnica ... prikaz dogajanja v časovnem sosledju; vsak dogodek je zapisan v svojem okvirčku, med okvirčki so puščice. Nereverzibilni dogodki imajo puščico le v eno smer, reverzibilni v obe. Če je neko dogajanje cilklično, je diagram sklenjen (krožni prikaz). Za prikazovanje kronološkega dogajanja lahko uporabimo tudi vodoravni trak z oznakami ključnih datumov oz. letnic. Hierarhična struktura ... prikaz pojma, ideje ali koncepta glede na hierarhično strukturo le-te(ga). Na vrhu strukture navedemo glavno temo, pod njo pa vejimo bolj specifične teme, pri čemer pazimo, da vsaka "vrstica" pripada točno določeni razvrstitvi. S hierarhično strukturo enostavno opišemo razmerja med različnimi elementi. Diagram poteka ... grafičen prikaz zaporedja medsebojno povezanih aktivnosti ali procesov. Sestavljajo ga gradniki različnih oblik, ki so med seboj povezani s puščicami, ki označujejo smer poteka. Najpogosteje jih srečamo pri opisu delovanja algoritmov (npr. računalniških). Konceptna mapa ... grafični prikaz več idej ali konceptov, ki so med seboj povezani. Za razliko od miselnega vzorca imamo tu več glavnih "oblačkov", povezave pa načeloma niso hierarhične. Kadar opisujemo razmerje vzrok-posledica, imajo povezave med oblački puščice, ki kažejo od vzroka k posledici. Korak za korakom ("Step by step") ... pripomoček za reševanje besedilnih oz. problemskih nalog. V okvirček na levi strani nanizamo vso "znanje", ki ga bomo potrebovali pri reševanju problema - enačbe, pravila ipd., na desni strani lista pa si od zgoraj navzdol sledijo opis problema, koraki reševanja problema in odgovor oz. rešitev. Razčlenjevalni model ("Break it down") ... še en pripomoček za za reševanje besedilnih oz. problemskih nalog, pri katerem kompleksno nalogo razdelimo na več manjših. Od zgoraj navzdol si sledijo: opis problema, podatki (Kaj vemo?), neznanke (Kaj nas zanima?), strategija reševanja (kako se bomo "lotili" problema), izračun in na koncu preverjanje rezultata (običajno tako, da rešitev vstavimo v osnovno enačbo). Grafikon (Chart) ... grafična predstavitev podatkov. Uporabljamo ga za prikazovanje vzorcev, trendov ali odnosov v podatkih. Najpogosteje uporabljamo linijski, stolpični in krožni oz. tortni prikaz. Znati se učiti je veščina, s pomočjo katere se lahko naučimo praktično vse, kar želimo. Učinkovito in brez pretiranega stresa, znanje pa se nam vtisne globoko v spomin, od koder ga lahko enostavno prikličemo. Ko se pogovarjamo o učenju učenja, je koristno poznati pojme, ki so opisani v nadaljevanju. dvojno kodiranje (dual coding) ... učenje s kombinacijo slik in besedila; na ta način v kratkoročnem spominu ustvarimo tako tekstovni kot vizualni model, ki se v dolgoročnem spominu vežeta na obstoječe znanje; ker je informacija shranjena na dva načina, je priklic le-te na izpitu ali kasneje v življenju lažji. Vizualizacija je lahko v obliki infografik, časovnih osi, stripov, diagramov, grafičnih organizatorjev, slik s podpisi, video posnetkov s podnapisi ... Pri učenju skušamo najti čim več povezav med slikami in besedilom. Če slike izdelamo sami, se bolj kot na kvaliteto slik osredotočimo na to, kaj prikazujejo. Slike naj vsebujejo le tisto, kar z njimi želimo povedati (brez "balasta"). piflanje (cramming) ... pospešeno učenje tik pred izpitom; tako učenje je pogosto stresno, površno in brez razumevanja, zgolj učenje na pamet; prenosa v dolgoročni spomin je pri takem učenju zelo malo; nasprotje učenja s presledki. aktivni priklic / testiranje (retrieval practice / active recall / testing) ... priklic predhodno naučenega znanja; pri tem si lahko pomagamo npr. z učnimi karticami (flashcards), starimi testi ali pa prosimo koga, da nas “vpraša”; pri tej metodi učenja se v dolgoročni spomin prenese več znanja kot pri klasičnem ponavljanju snovi z večkratnim branjem (re-reading) in učenjem na pamet (kot pesmico), brez posebnega razumevanja (practice effect). Učenje s testiranjem od nas zahteva določeno mero miselnega napora, kar utrdi naše obstoječe znanje in ga "spoji" z novo usvojenim znanjem, pripomore pa tudi k boljši "urejenosti podatkov v glavi", zaradi česar je priklic le-teh lažji in hitrejši, pa tudi motivacija za nadaljnje učenje je večja. Prvo testiranje lahko izvedemo že takoj po predavanju v obliki kratkih vprašalnikov z več možnimi odgovori. Snov črpamo iz učbenika, zvezka in delovnega zvezka, lahko si pomagamo tudi z zapiski od sošolcev. Zelo pomembno je, da si med testiranjem ne pomagamo z gradivom - odgovore iščemo izključno "v naši glavi", jih pa seveda zatem preverimo. Pomanjkljivo oz. nepravilno odgovorjena vprašanja še enkrat ponovimo ter jim na naslednjem testiranju damo poseben poudarek. Za testiranje za posamezen predmet zadošča pol ure na dan. S sprotnim testiranjem lahko hitro odkrijemo "luknje v znanju" ter jih že takoj pričnemo "krpati". Raziskave kažejo, da aktivni priklic v kombinaciji z učenjem s presledki predstavlja najbolj učinkovit način učenja, ki omogoča dobre rezultate tudi pod pritiskom. Je pa stresa na preverjanju znanja ob takem načinu učenja že sicer manj. Če se testiramo sami, je pomembno, da imamo dobro razvito t.i. metakognicijo (po domače povedano: da vemo, kdaj nekaj dovolj dobro znamo in kdaj ne). V povezavi z učenjem pogosto slišimo tudi podoben izraz kognicija, ki pa (po domače) pomeni sposobnost, da se znamo učiti oziroma to, da vemo, kako se učiti. Učenje učenja (angleško strategy instruction) je najbolj učinkovito, kadar spodbuja razvoj tako prve kot druge veščine. učenje s prepletanjem (interleaving) ... učenje, pri katerem (znotraj enega predmeta ali med več predmeti) preklapljamo med različnimi temami, ki pa so med seboj še vedno toliko povezane, da med njimi lahko iščemo podobnosti in razlike. Spodbuja kritično mišljenje, s pomočjo katerega se v snov lahko bolj poglobimo in jo dejansko razumemo, ne le naučimo "na pamet". Nasprotje učenja v bloku in na dolgi rok učinkovitejše. učenje s presledki (spacing / spaced out learning) ... učenje v več fazah s sprotnim preverjanjem in obnavljanjem v vmesnem času pozabljene snovi; na ta način se več znanja prenese v dolgoročni spomin (forgetting and re-learning), kratkoročni spomin pa se v vmesnem času lahko nekoliko "spočije". Nasprotje “piflanja”. Priporočljivi so 3-4 cikli, razmik med njimi pa naj se s časom veča. učenje v bloku (blocking) ... učenje, pri katerem od začetka do konca ostajamo pri isti temi (npr. reševanje matematičnih nalog istega tipa); nasprotje učenja s prepletanjem. elaborativno sklepanje ... povezovanje prebranega oziroma slišanega s predhodnim znanjem. Ob tem se pogosto vprašamo: "Zakaj?" Elaboracija vključuje tudi iskanje povezav med pojmi, ki se jih učimo. Z zastavljanjem dodatnih vprašanj skušamo najti nek "globlji pomen" snovi, ki se jo učimo, s čimer se znanje še bolj "usidra" v naš špomin. Pri zgodovini na primer iščemo vzroke, zakaj se je nekaj zgodilo, pri "tehničnih predmetih" pa podobnosti in razlike med pojmi, idejami in koncepti. učenje s pomočjo konkretnih primerov (concrete examples) ... abstraktne informacije si zapomnimo bolje, če zanje najdemo koknkretne primere iz življenja. Primere lahko poiščemo v učnem gradivu ali pa si jih izmislimo, za pomoč lahko prosimo tudi koga z več izkušnjami. učenje s poučevanjem / Protégé Effect ... učimo se tako, da naučeno snov razlagamo nekomu drugemu; ob tem snov predelamo globlje, lažje pa odkrijemo tudi kakšna protislovja ter jih še pravočasno odpravimo. Produkcijski efekt / Production Effect ... učimo se tako, da beremo na glas, npr. predstavljamo si, da ustvarjamo - produciramo neko oddajo. Preoblikovanje informacij iz ene oblike v drugo (npr. iz pisne oziroma slikovne v ustno) poveča njihovo razločnost ter spodbuja globlje razumevanje in interakcijo z gradivom, s čimer se poveča verjetnost, da se informacije vtisnejo v dolgoročni spomin. |
arhiv
January 2027
kategorije |
RSS Feed
