… a upa, da nobena izmed njih ne bo prava.
Sliši se nekoliko neobičajno, a najboljši način za predstavljanje nekega abstraktnega pojma je vedno lasten način, tisti, ki si ga »izmislimo« sami. Kar pa še ne pomeni, da tuje ideje niso dobre. So nepogrešljiva osnova, na podlagi katere »izumimo« svojo metodo oziroma jo obogatimo. Velikokrat slišimo, da kakšna ideja »ne drži vode«, pa ne le v šoli, tudi na splošno. Take dileme se največkrat pojavljajo ob nasvetih za vzgojo otrok :) . To je do določene mere res – tuja ideja je le redko popolnoma primerna, po drugi strani pa ima verjetno prav vsaka v sebi nekaj, kar se splača preizkusiti oziroma vsaj delno povzeti ter s tem obogatiti svojo idejo. Zato se ob spoznanju, da neka ideja ni dobra za nas, skušajmo odzvati konstruktivno. Dejstvo, da smo sami ugotovili njeno neustreznost, dokazuje, da razmišljamo na pravi način - aktivno in kritično, sedaj pa moramo le še energijo namesto v kritiziranje vložiti v iskanje delčkov te ideje, ki bi jih lahko uporabili za obogatitev lastnih idej. Vrnimo se k razlagi. Učenci od učne ure »odnesejo več«, če učitelj oziroma inštruktor, pa tudi starši, ko pomagajo pri domačem delu, namesto »klasične« razlage s pripovedovanjem več sprašuje. Tak način razlage v bistvu najbolj ustreza prav staršem, ki niso obremenjeni z vso teorijo, po drugi strani pa svojega otroka najbolje poznajo. Vprašanja v stilu:
poskrbijo, da je otrok pri učenju aktiven in ima večjo motivacijo za to, da bo neko snov dejansko razumel, ne le »na pol preslišal« in se pred testom na pamet naučil pravilne odgovore. Kadar se »klasični« razlagi ne moremo izogniti, pa to skušajmo »odeti v tančico skrivnosti«, da pri učencih vzbudimo radovednost. Če je učencev več, lahko v razredu »viharimo možgane« (angl. brainstorming), nakar učitelj ideje povzame in med njimi naredi nek »most«. Pri razlagi so to lahko neki različni pogledi na obravnavano tematiko, pri reševanju problemskih nalog pa različne strategije reševanja le-teh. Predvsem pri naravoslovnih predmetih, na primer pri matematiki, spodbujajmo tudi čim več risanja in/ali uporabo didaktičnega materiala, saj na tak način najlažje preverimo razumevanje koncepta. Začnimo z enostavnejšimi primeri, nato dodajajmo detajle. Če je pretežko, se vrnimo korak nazaj. »Vračanje nazaj« sicer pomeni dodatno porabo časa, ki ga učiteljem že tako ali tako primanjkuje, ampak je za gradnjo trdnih temeljev znanja nujno potrebno. S stalnim hitenjem naprej si učitelj dela medvedjo uslugo, saj učenci, ki »izgubijo rdečo nit«, lahko hitro postanejo nezainteresirani, s čimer se njihova »luknja v znanju« le veča, značajsko živahnejši pa pogosto tudi motijo pouk. Tudi mizar mora tu ali tam »nabrusiti žago« :) . Kaj pa storiti, ko se »zalomi«? Pri reševanju nalog, pa najsi bo v šoli ali pri domači nalogi, se velikokrat zgodi, da rezultat ni pravilen. Kljub temu skušajmo ohraniti pozitivno vzdušje in
Na podlagi narisane skice je običajno veliko lažje sklepati o razumevanju, kot pa zgolj iz besed, saj otroci še nimajo tako razvitega govornega izražanja. Omenjeno metodo lahko uporabimo tudi takrat, ko nismo prepričani, da je učenec nalogo rešil sam. Če prepoznamo (napačno) metodo, ki jo je uporabil, mu situacijo lahko razložimo takole:
Z omenjenimi pristopi ustvarimo visoko motivacijsko okolje za učenje, obenem pa tudi močno zmanjšamo verjetnost za »slabo voljo«, ki je močan demotivator, tako pri pouku kot pri reševanju domače naloge. Starši otroku ob nerazumevanju snovi, ki je bolj življenjske narave, običajno pomagamo glede na lastne izkušnje, ko gre za nek matematični postopek, pa pobrskamo po spominu in mu ga razložimo tako, kot se ga spomnimo še iz naših šolskih dni. Pa to, kar povemo, res razumemo? Nekaj časa nazaj sem sodeloval v spletni razpravi o tem, zakaj morajo otroci seštevati in odštevati »v vrsti«, ko pa bi to po mnenju nekaterih staršev lahko veliko preprosteje naredili »v stolpcu«. Marsikateri starš se slednjega postopka še dobro spomni iz osnovne šole in ga uporablja tudi sicer v življenju, kadar je potrebno računati »na roke«. Ne zaveda pa se, da računanje »v stolpcu« ni isto kot računanje »v vrsti«, še več, prvo je zgolj postopek, ki se ga naučimo na pamet in izvajamo avtomatizirano, drugo pa omogoča dejansko razumevanje koncepta teh dveh računskih operacij. In koncept je tisto, kar otrok potrebuje, da si bo lahko zgradil trdno osnovo za naprej. Zato je še toliko bolj pomembno, da pogovor z otrokom teče v obe smeri, saj bomo le na ta način ugotovili, ali otrok snov res razume, pa tudi sami bomo morda prišli do kakšnega novega spoznanja, ko bomo na določeno temo pogledali še z drugega, zrelejšega zornega kota. Mogoče se nam zgodi celo kakšen »aha« trenutek :) .
0 Comments
Levi možganski polobli pripisujemo zasluge za logiko, abstraktno mišljenje in prostorske predstave, desni pa za domišljijo, kreativnost in čutnost.
Med učenjem ne gre ne brez ene ne brez druge, saj stalno sodelujeta, lahko bi rekli, da se "medsebojno napajata". Oglejmo si primer: Če želimo biti kreativni (desna stran), moramo imeti trdno temeljno znanje (leva stran), ki ga najlažje pridobimo ravno s kreativnostjo pri učenju - no, pa smo spet pri desni strani :) Tiste, ki še vedno mislite, da je poštevanka zgolj niz podatkov, ki si jih je potrebno zapomniti, na pamet, brez razmisleka, moram na žalost razočarati.
Tako kot matematika ni le predmet »za levo možgansko polovico«, je tudi poštevanka več kot le skupek med seboj zmnoženih števil. Matematika je močno povezana z umetnostjo, ustvarjalnostjo, občutki in čustvi, ki jih povezujemo z desno možgansko poloblo (o tem si več lahko preberete v prispevku o STEAM). Eden pomembnejših občutkov je občutek za lepo, pa naj bo to lepota narave ali umetnostnih del. Tudi matematika je v svojem bistvu »lepa«, čeprav se na žalost še vedno najdejo ljudje, tudi med učiteljskimi vrstami, ki se na vse pretege trudijo, da bi dokazali nasprotno, včasih celo nevede, ko v teste vključujejo naloge, ki nimajo »lepega« rezultata. Res je, matematika ni lahek predmet in pot do rešitve pogosto ni enostavna, ampak nekaj zadovoljstva na koncu si pa zasluži prav vsak. Tako, kot po težavnem vzponu na goro. Mar ne bi vsak otrok rad imel na učenje poštevanke lepe spomine? Barvite, slikovite, povezane z vsemi čutili, tudi za sluh in tip? Če pogledamo globlje, v bistvo poštevanke, opazimo, da so računi, ki jih vsebuje, med seboj močno povezani in skupaj tvorijo logično celoto. Čeprav so računi poštevanke na prvi pogled med seboj dokaj različni, je prav vsak izmed njih sestavljen iz delcev, ki izhajajo iz istega nabora, imenujemo jih praštevila. V poštevanki se pojavljata tudi števili 1 in 0, ki nista praštevili, imata pa v matematiki poseben pomen. Več o tem si lahko preberete v prispevku o številih.) Če te, t.i. »osnovne delce množenja« in povezave med njimi predstavimo na učencu prijazen vizualen, avditiven ali kinestetičen način, mu bo tudi celota veliko bolj jasna. In kar je najpomembnejše, poštevanko bo lahko raziskoval samostojno. Pri samostojnem učenju, ki ga »poganja« radovednost, pa vemo, da se zelo veliko naučimo. Večina otrok v učenju poštevanke »na pamet« ne vidi nekega smisla, zato je zanje to zelo mučno opravilo, ob katerem marsikdo doživlja celo travme, ki jim zagnusijo ne le poštevanke, ampak celotno matematiko. Potem pa je tu še »hitrostno ocenjevanje«, kjer se ne znajdejo najbolje in je njihova usoda zapečatena. Zato je zelo pomembno, da poštevanko učencem predstavimo kot nekaj, kar je v tesni povezavi z vsakdanjim življenjem in jim damo možnost samostojnega raziskovanja s pomočjo didaktičnega materiala, ki je lahko zgolj vizualen, lahko pa mu dodamo tudi avditivne in kinestetične elemente. Didaktični material si z nekaj domišljije in kreativnosti lahko pripravi vsak sam, sicer je pa tu namizna igra »Igriva praštevanka«, ki sem jo razvil zato, da se bodo otroci poštevanko učili preko igre, z raziskovanjem in predvsem bolj z veseljem, znanje le-te pa se bo ohranilo za vedno. Sam sem čuječnost vedno povezoval bolj z duhovnostjo kot z znanostjo, a vedno bolj ugotavljam, da jo močno potrebujemo tudi pri reševanju problemov.
Po Wikipediji je čuječnost namerno zavedanje in neobsojajoče sprejemanje sedanjega trenutka. Ja, sliši se zelo zapleteno, zato si raje oglejmo konkretni primer ;) Ko pred seboj vidimo matematični problem, se ga dostikrat lotimo z naglico, še posebej, če imamo za njegovo reševanje odmerjen čas. Zato pogosto uberemo pot, ki ni nujno najkrajša, niti ne najlažja. Če smo zraven še "živčni", se verjetnost za napako le še poveča. Če pa se znamo za trenutek ustaviti in si problem pozorno ogledati, za trenutek pozabiti na boj za končne točke in oceno ter z osredotočenjem na sedanji trenutek skušamo iz situacije izvleči čim več, smo na poti do rešitve deležni veliko manj stresa, posledično pa je tudi možnost za napako manjša. Čuječnost nam torej pomaga, da se izkopljemo iz "začaranega kroga" oziroma vanj sploh ne zaidemo. Na spletu lahko najdemo obilico načinov za urjenje čuječnosti (kar malo povprašajte strica Googla :) ), s "treningom" pa lahko začnemo že zelo zgodaj, recimo z opazovanjem rastlin v gozdu ali prometnih znakov ob cesti. Za konec si oglejmo še en matematičen primer. Recimo, da moramo izračunati izraz 72 + 33 + 28 = ? Kako bi se ga lotili? V vrstici? V stolpcu? Bi najprej sešteli desetice in nato enice? Pozoren pogled na račun razkrije, da vsota enic dveh izmed števil tvori točno desetico. To sta števili 72 in 28. Če ti dve števili pogledamo še nekoliko pobliže, ugotovimo, da je njuna vsota točno 100. Pot do rešitve torej lahko zelo preprosta: 72+28=100, temu prištejemo še 33 in dobimo končni rezultat: 133. Velikokrat si rečemo: "Ah, saj bo," in gremo na naslednjo snov. Predvsem, če po kakšni aritmetiki sledi geometrija, ko obravnavamo nekoliko drugačne zadeve. In potem pride zopet aritmetika, nekoliko smo že pozabili, nekaj snovi praktično nikoli nismo dobro znali ... in imamo problem.
Kaj storiti, ko se pojavi takšna "luknja" v znanju? Vsekakor se je potrebno ustaviti, saj težave ne bodo minile same od sebe. Stopiti je potrebno nekaj korakov nazaj, do področja, kjer nam je bilo vse še kristalno jasno. Marsikdo se skuša kljub nepoznavanju koncepta naučiti tekoče postopke (mnogim to celo uspe, predvsem če so šolski testi predvidljivi in vsebujejo vedno enake tipe nalog), a na dolgi rok to ne prinaša koristi. Ko se sprijaznimo s tem, da bo potrebno narediti nekaj korakov nazaj, se pojavi vprašanje: "Kako pa naj pridobim manjkajoče znanje?" Učitelja, prijatelja, starše oziroma inštruktorja prosimo za ponovno razlago manjkajoče snovi, ob tem pa nam naj ne bo nerodno prositi, da nam poleg razlage z abstraktnimi pojmi (številke, računi) postreže še s kakšno bolj konkretno. Pomaga že kakšna nazorna slika, najboljši način za to pa je didaktični material, s katerim matematiko ne le vidimo, ampak tudi "začutimo". Veliko didaktičnega materiala lahko najdemo oziroma izdelamo že doma, tako da nam ni potrebno vsega kupovati. Didaktični material se po mojem mnenju v višjih razredih osnovne šole uporablja premalo. Marsikje slišimo, da so otroci za to že "prestari" ... To nikakor ne drži, saj se še stari starši z vnuki radi igrajo z lego kockami :) Za dojemanje konceptov so zelo primerne tudi didaktične igre. Te so lahko namizne, kinestetični učenci pa se bodo najbolj razveselili iger s čimveč gibanja. Moč je najti tudi igre za tiste, ki se najlažje učite preko zvočnih valov. Pri marsikateri igri se niti zavedali ne boste, da vsebuje elemente matematike. Te so najboljše :) Miselni vzorec je pri učenju zelo koristen, saj omogoča pregledno predstavitev snovi, ki se jo učimo.
Težava pa nastane, ko to snov želimo ponoviti. Lahko poskusimo recimo s "prekrivanjem oblačkov", kar v praksi izpade dokaj nerodno. Zato je poleg miselnega vzorca koristno pripraviti tudi učne kartice (angl. flashcards), za vsak oblaček eno. Komur bolj ustreza vizualni način učenja, lahko namesto besedila na kartice nariše slikice. Te naj bodo čim manj detajlne, zadoščajo že preprosti simboli, ki opišejo glavne lastnosti pojma, ki ga predstavljajo. Tako, da bomo pri ponavljanju snovi vedeli, za kaj gre. Te kartice sicer niso povsem klasične učne kartice, saj so na eni strani prazne, a zato nič manj uporabne. Učenje s tako kombinacijo lahko poteka na primer takole:
Največji učinek dosežemo, če snov ponavljamo v časovnih razmikih. Dovolimo si snov nekoliko pozabiti in jo potem poskusiti "izbrskati" iz spomina. Česar se ne spomnimo, pa pogledamo zatem. Če snov najprej preberemo in jo takoj zatem skušamo ponoviti, uporabljamo le kratkoročni spomin, katerega kapaciteta je omejena (po domače, kaj kmalu mu "placa zmanjka" :) ). Če snov skušamo ponoviti kasneje (naslednji dan oziroma čez nekaj dni), pa brskamo po dolgoročnem spominu. Čeprav trud ob "brskanju" po spominu marsikomu ni preveč po godu, je ravno v teh trenutkih učenje najbolj intenzivno. Kako tako učenje načrtovati? En predlog je tule:
Glede časovnega razmika med posameznimi obnavljanji snovi obstaja več teorij, najdete jih, če v spletni iskalnik vtipkate "forgetting curve" ali "spaced repetition". Res je, učenje mora biti vsaj malo stresno, sicer mu ne moremo reči učenje. A če nas učna snov vsaj malo zanima, tega stresa skoraj ne opazimo. Lahko bi ga poimenovali tudi "pozitivni stres". Tak stres pa je za naše telo (seveda v zmernih količinah) celo koristen. Ljudje bi se verjetno veliko raje učili, če bi vedeli, kako sposobni "računalniki" se skrivajo v naših glavah :)
Da boste med njimi tudi vi, naj vam na kratko razložimo. Dražljaji iz okolja, ki jih zaznamo s čutili, se shranijo v senzorni (ultra-kratkotrajni) spomin, kjer ostanejo zgolj nekaj sekund. Kapaciteta tega spomina je dokaj velika. Informacije, ki so pritegnile našo pozornost, se nato shranijo v delovni (kratkotrajni) spomin, ostalo pa se izgubi. V delovnem spominu informacije ostanejo toliko časa, kolikor jih potrebujemo (na primer toliko časa, da si nekaj, kar smo si zapomnili, zapišemo). Običajno je to manj kot ena minuta. Če te informacije stalno ponavljamo, se zapišejo v dolgotrajni spomin, sicer jih pozabimo. Kapaciteta tega spomina je omejena - običajno samo okoli 4 informacije naenkrat) Informacije v dolgotrajnem spominu, katerega kapaciteta je neomejena, ostanejo zelo dolgo, nekatere tudi vse življenje (druga zgodba pa je, kako jih priklicati nazaj v delovni spomin, a o tem ob kaki drugi priložnosti). Tudi dolgotrajni spomin je razdeljen na več delov:
V semantični spomin se informacije zapišejo s ponavljanjem, v proceduralnega s praktično vajo, v epizodičnega pa - kar tako, ko se nekaj zgodi :) Slednji se zato polni brez pretiranega napora. Poleg ponavljanja snovi v delovnem spominu lahko informacija potuje v semantični spomin tudi iz epizodičnega spomina. Ko osebna doživetja "osvobodimo" časovno-prostorske, čutne in čustvene odvisnosti, ostanejo le še splošne informacije. Ta postopek imenujemo tudi obrezovanje sinaps (ang. prunning). Naj omenimo še eno delitev spomina. Semantični in epizodični spomin spadata veljata za eksplicitni spomin (lahko ga prikličemo zavestno), medtem ko gre pri proceduralnem spominu za implicitni spomin in "se kliče" podzavestno. Viri: https://primarytimery.com/2017/09/16/memory-not-memories-teaching-for-long-term-learning/ http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/articles/metodeu.html www.termania.net http://www.human-memory.net/types_episodic.html http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=1 https://slideplayer.com/slide/5924422/ V bistvu vprašanja ni, STEAM je prava stvar. A pojdimo lepo po vrsti. Kaj je STEM? STEM (Science, Technology, Engineering and Mathematics) je angleška kratica za nov pristop k poučevanju, ki preko "mešanice" naravoslovnih in matematičnih ved spodbuja učenje z raziskovanjem, kritično mišljenje in timsko delo ob uporabi sodobnih tehnologij. Glavna ideja STEM je združitev omenjenih naravoslovno-tehničnih predmetov, saj ti tudi v resničnih življenjskih situacijah ne nastopajo posamično. Slovenska različica le-te se glasi "Na-Ma" (Naravoslovje in matematika; mogoče ste že slišali za projekt #namapoti pod okriljem ZRSŠ - več o njem izveste na tej povezavi). Omenjen pristop je kritičnega pomena za prihodnost, saj delovna mesta vedno bolj zahtevajo odgovorne reševalke in reševalce kompleksnih problemov, kar "STEMovke in STEMovci" vsekakor so. Zakaj STEAM? STEM je sam po sebi dokaj "pust", saj temelji izključno na znanstvenih dejstvih. To sicer ustreza "kritičnim logikom", pri katerih prevladuje leva možganska polovica, a predstavlja težavo "čustvenim ustvarjalcem" z dejavnejšo desno stranjo možganov. Odgovor na omenjeno pomanjkljivost je STEAM. Kratici STEM je dodana črka A, ki predstavlja "Art", angleško besedo za umetnost. Zakaj umetnost? Umetnost je subjektivna in s tem odlična protiutež objektivni znanosti. Skozi umetnost tudi "sanjačem" omogočimo vstop v svet znanosti. Poleg tega pa raziskave kažejo, da umetnost v različnih oblikah (glasba, ples, likovna umetnost ...) spodbuja zanimanje, pozornost, raziskovanje in kreativno razmišljanje. Te lastnosti pa so pogosto šibka točka "logikov". Marsikdo je verjetno že slišal za angleški izraz "thinking out of the box", kjer ni pomembno le to, kar so nas naučili, ampak tudi tisto, kar smo na podlagi zanimanja z raziskovanjem ugotovili sami. Ob tem ni nič narobe, če smo se na poti do cilja nekajkrat zmotili. Napake so namreč sestavni del učnega procesa in iz njih se lahko zelo veliko naučimo. Če povzamemo ...
#STEAM torej učencem, dijakom in študentom ob učenju omogoča enakomerno uporabo obeh možganskih polovic - logične leve in kreativne desne, kar vodi v razvoj kreativnih raziskovalcev in reševalcev kompleksnih problemov - kadrov, ki si jih bo že v bližnji prihodnosti želel vsak delodajalec. Veseli nas, da smo z našimi idejami, nasveti, predstavitvami in didaktičnimi igrami lahko del tega procesa in upamo, da bo med njimi vsak izmed vas našel nekaj, kar mu bo pomagalo na poti do uspeha. O izbiri gradiva za učenje smo že govorili, tokrat pa se podrobneje posvetimo gradivu, ki ga uporabljamo največ - zvezku oziroma (splošno) zapiskih.
V čem je razlika med zvezkom in zapiski? Zvezek običajno uporabljamo v osnovni in srednji šoli in (vsaj na začetku) si vanj zapisujemo po nareku oziroma prepisujemo s table, s prosojnic itd. Tak način beleženja je zelo pasiven, zato je priporočljivo čim prej preiti na izdelavo samostojnih zapiskov. Tak prehod marsikomu ni všeč, saj gre za močan "premik iz cone udobja", a gre za zelo pomemben korak iz "piflanja" v "učenje na dolgi rok". V nižjih razredih osnovne šole se učenci večinoma učijo (iz zvezka) na pamet oziroma "piflajo", saj se marsikomu bodisi ne da izdelovati izpiskov, miselnih vzorcev itd. bodisi tega ne zna. Samostojno zapisovanje pa nas nekako prisili v to, saj taki zapiski ponavadi niso "lepi", stavki niso slovnično pravilni, marsikaj nam manjka itd. Zato jih je potrebno urediti, da se lahko učimo. Hmmm ... pa sta ti dejavnosti res dve? Moramo res najprej zapiske urejati in se nato še učiti? Mar ni tu še več dela kot pri učenju po nareku zapisanega besedila? K sreči ne :) Med urejanjem zapiskov se dejansko učimo, torej opravimo dve stvari na en mah, glavna prednost pa je, da nam ob tem ni neprijetno, tako kot pri "piflanju". Z nekoliko prakse začnemo ob takem načinu učenja dejansko uživati in ko nam to uspe, lahko rečemo, da se znamo učiti na pravi način oziroma "na dolgi rok". Adijo, piflanje! :) K zagotovitvi prijetnega učenja veliko pripomore že sam način izdelave zapiskov. Strokovnjaki priporočajo kombinacijo slik in besedila, poseben prostor na posamezni strani pa lahko namenimo tudi novim pojmom ter povzetku. Nove pojme, ki nam bodo v pomoč pri izdelavi miselnega vzorca, pišemo sproti, povzetek pa običajno pripravimo takrat, ko zapiske še enkrat preberemo - najbolje naslednji dan, ko se snov že nekoliko "poleže". Zakaj naslednji dan, vam razložimo v eni od naslednjih objav (zopet priporočilo strokovnjakov) :) Miselni vzorec velja za zelo koristen pripomoček za učenje (seveda ga morate izdelati sami, sicer nima pravega učinka). Izdelava le-tega (vsaj na začetku) sicer ni preprosta, a z nekaj prakse zadeve hitro stečejo.
Vprašanja, ki se nam porajajo ob njegovem nastajanju, so najpogosteje:
Velikokrat je že problem že sama izbira točke, v kateri bomo začeli risati. Pogumno začnemo risati na veliko, nakar nam zmanjka prostora in začnemo pisati namesto v lične elipse v zmaličene "črve" pravokotno na rob zvezka, spomnimo se, da bi bilo med dva oblačka, ki se že skoraj dotikata, dobro stlačiti še enega ... Da bi se takim in podobnim težavam izognili, vam predlagamo naslednjo metodo. Nove pojme (če smo natančni, gre v bistvu za samostalnike, med katere po slovenskem pravopisu štejemo bitja [osebe, živali, rastline], stvari in dejanske pojme - take, ki jih ne moremo "prijeti v roko") zapišite na samolepilne (znane tudi kot post-it) lističe, te pa opremite s pomembnimi podatki o opisovanem (le-ti se lahko razlikujejo - glej oklepaje v spodnjih alinejah) recimo:
Na kratko, vprašati se moramo o vzrokih in posedicah, izvoru, pomenu, sestavi in namenu. Koristno je vsakemu pojmu poiskati nadpomenko in podpomenke ter čimveč tega zapisati na lističe. Spomnimo se tudi, če smo (stvar) osebno že videli ali uporabljali oziroma (bitje) že spoznali. Mogoče smo imeli izkušnjo tudi že s kakšnim (pojmom). Listke sproti razporejamo na večji list ali na tablo, steno ipd. ter med njmi iščemo sorodnosti oziroma nasprotja. Ko je "zemljevid" izdelan, se lotimo risanja miselnega vzorca. Seveda tega ni potrebno početi še isti dan, saj boste gotovo utrujeni od vsega ustvarjanja :) Dejansko je priporočljivo to početi naslednji dan, ko se na novo pridobljeno znanje nekoliko "uleže v glavo". Pred risanjem miselnega vzorca pa vseeno preglejte vašo "stvaritev" še enkrat, mogoče se spomnite še česa, kar ste prejšnji dan pozabili. Miselni vzorec je lahko različnih oblik (časovna os, diagram itd.), a o tem kdaj drugič :) |
arhiv
March 2024
kategorije |